S posebno senzibiliteto za dialoško učinkovito razgrinjanje medosebnih odnosov in trenj posameznikov na bojišču sodobnosti se pisava mladega dramatika in dramaturga Jake Smerkolja Simonetija vpleta v postopoma uveljavljajočo se generacijo piscev, ki tematizacijo dramskih konfliktov širi onstran zgolj družbenega, v problematizacijo kompleksne dinamike med človekom in svetom, ki ga naseljuje. Z radijsko igro Najrajši bi se fentala avtor naslavlja temo mladostniškega samomora, ki znotraj že tako visokega trenda samomorilnosti odpira prostor za premislek o perečem družbenem pojavu, v besedilu pomenljivo uokvirjenem z neizogibnim stanjem propadanja sveta in bližajoče se ekološke katastrofe, ki kljub urgentnosti ostajata v ozadju globalnih in sistemskih zanimanj.

Dramaturgija radijske igre uspe večravninsko zvočnost, ki glasove nastopajočih plasti z atmosferskimi zvočnimi učinki, prostorskovzpostavitvenimi elementi in afektivno glasbo, povezati v krpanko različnih spominskih trenutkov, ki se postopoma gradijo v štiri ločene, med seboj prepletajoče se pripovedne linije. Hrbtenico naracije tvori Rinin osebnoizpovedni monolog, ki ga na pokopališču, med oglašanjem krokarjev in cerkvenih zvonov, naslavlja na svojo preminulo babico in postopoma artikulira razloge za samomor. Ta je razrezan s spominskimi drobci in sestopi v preteklost, ki ob Rinino artikulacijo videnja nevzdržnega stanja sveta polagajo še dialoško detajlirane prikaze razpadanja družinskih in partnerskih odnosov. V obisku odtujenega očeta, ki se prelevi v bojišče za grenko obujanje nerazrešenih konfliktov med ločenima staršema, v babičinih gostobesednih telefonskih klicih, ujetih v pridušeni rezonančnosti telefonskega pogovora in polnih želja po zbližanju z vnukinjo, ter v prizoru Rininega razhajanja z bivšim partnerjem leži kolektivno izkustvo bolečine neizrečene odtujenosti, ki subtilno slika stanje sodobnega sveta.

Režijski pristop Špele Kravogel ustrezno izpostavi strukturni princip formalne razdrobljenosti besedila, ki že sam po sebi ponuja večpomensko kontekstualizacijo vsebine. Posamezni prizori, ki se drug v drugega prelivajo prek precizne tehnične izvedbe pogosto asociativnih prehodov in mehkih zvočnih prelivanj, ki se kot valovi plastijo drug čez drugega, ne naslavljajo le želje po stiku izoliranih protagonistov, temveč odsevajo tudi Rinino razkosano duševnost in spoznanje nezmožnosti, da bi iz vseobdajajočih drobcev postopno razpadajočega sveta osnovala smisel, na podlagi katerega bi usrediščila svoje življenje (dramaturgija Vilma Štritof). Skupaj z umestitvijo dokumentarističnih zvočnih izrezkov televizijskega poročanja o človekovem onesnaževanju okolja se neekološko ravnanje, posredovano prek medijev, kaže zgolj kot neoprijemljiva in v fikcijskost umeščena senzacija, ki govori o nezmožnosti njegovega konkretnega reševanja. Najrajši bi se fentala s postopnim doziranjem informacij, razgrnjenih prek členitve časovno in prostorsko oddaljenih prizorov, poslušalca sistematično vodi do spoznanja nepovratnega konca. Pri tem hkrati dovolj razgrinja in zamolči, da ohranja veliko prostora za poslušalčevo aktivno udeležbo.

Posamezni prizori, ki se drug v drugega prelivajo prek precizne tehnične izvedbe pogosto asociativnih prehodov in mehkih zvočnih prelivanj, ki se kot valovi plastijo drug čez drugega, ne naslavljajo le želje po stiku izoliranih protagonistov, temveč odsevajo tudi Rinino razkosano duševnost in spoznanje nezmožnosti, da bi iz vseobdajajočih drobcev postopno razpadajočega sveta osnovala smisel, na podlagi katerega bi usrediščila svoje življenje.

Akustična pokrajina je v radijski igri najučinkovitejša takrat, ko se zvočni elementi iz osnovne funkcije ustvarjanja slušnih podob zvočnega ozadja spreminjajo v kontekstualizacijo izrečenega (tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden, oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina). Takšno opomenjanje lahko opazujemo v postopno naraščajočih, ritmičnih odzvanjanjih cerkvenih zvonov in krikih krokarjev, ki, sopostavljeni ob Rinina premišljanja o »zavoženem planetu«, opozarjajo na iztekanje časa in ustvarjajo srhljivo slutnjo približujočega se konca. Razločevalno vključevanje izbranih zvočnih učinkov (korakov, trkanja, odpiranja vrat itd.) se predvsem v interjerjih uvaja na način, ki namesto učinka kompleksne avralne atmosfere mestoma razgalja konstrukcijskost prostorske poustvaritve. To se ob minimalizaciji zvočnih elementov v manj nazorno prostorsko razločitev preveša predvsem v primeru sicer tematsko, vsebinsko in dialoško močnega poslovilnega prizora med Rino in njenim bivšim fantom Otom, ki se v nekonvencionalnem prikazu razhoda ljubimcev razgalja kot sveže igriv premislek liberalne partnerske dinamike. Kljub temu se režija izogne enodimenzionalnosti, saj subtilno uvaja tudi tiste zvočne učinke, ki v funkciji karakterizacije likov in gradnje atmosfere razkrivajo sledi eskapizma pred nevzdržno tesnobnostjo stanja globalne negotovosti. Tu so predvsem pogosta prižiganja cigaret in polnjenja pljuč s cigaretnim dimom. Nekoliko moteča je še razplastitev Rininega monološkega korpusa, ki se v bližnjem planu plasti nad zvokom njenega gibanja v ozadju in tako uvaja navzkrižje, ki pod vprašanje postavlja pozicijo izrekanja in šibi časovno-prostorsko orientacijo.

Jezikovno karakterizacijo zaznamujeta predvsem preprosta sintaksa in z ljubljanskim govornim območjem zaznamovana dikcija, realistično obarvana s pogostimi ponavljanji in spremenjenimi ubeseditvami izrečenega. Ti v polje poetičnega zahajata z nekaterimi barvitimi primerami in metaforami predvsem v izreki učinkovite Rine Gaje Filač. Njena interpretacija je ob pogosto razumskih podajanjih razlogov za samomor, umeščenih v pozicijo glasovne bojevitosti, ki nikoli ne zaide v apatijo, morda le nekoliko predaleč emotivnemu razgaljanju razrvane duševnosti, ki bi prepričljivo prikazala stanje samoogrožajoče depresije. Avtentičen je prikaz materine dotrajane duševnosti, naveličanosti in zagrenjenosti, ki jo z glasovno dinamičnostjo, gibajočo se med skrajnimi zvočnimi legami in skrbno odmerjenimi poudarki, ustvarja Nina Valič. Podobno velja tudi za Ota Urbana Kuntariča in Očeta Uroša Fürsta, ki sicer edini razpolaga z nekoliko manj prostora za karakterno profilirano pojavnost. Babica Marijane Brecelj učinkovito podaja s televizije prevzete informacije o spreminjanju ekosfere, ki so za njeno osamljeno in iztekajoče se življenje predvsem zanimivosti, izrabljene kot priložnosti za pogovor, Rini pa pomenijo neizogibnost življenjskega dejstva, ki bi lahko določujoče zaznamovalo njeno prihodnost. Tako je trk med generacijama, kljub Rinini potrpežljivosti in babičini skrbni dobrodušnosti, neizogiben.

Radijska igra Najrajši bi se fentala je bila premierno predvajana na programu Ars Radia Slovenija 8. 12. 2022, posnetek je mogoče poslušati na https://ars.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174920316.