O avtorju
Vaclav Nižinski se je kot otrok staršev poljskega rodu, Tomasza Niżyńskega in Eleonore Bereda, rodil okoli leta 1890. Že oba starša sta bila baletnika, potujoča plesalca, ki sta nastopala predvsem v mestnih opernih hišah, v poletnih gledališčih in cirkusih po ruskem imperiju in na Poljskem. Ko je bilo Vaclavu osem let, je oče zaradi nove zveze z eno izmed soplesalk zapustil ženo, tako da je mati Eleonora ob neredni moževi finančni podpori njune tri otroke le težko preživljala in šolala. Vaclav in mlajša sestra Bronislava, kasneje tudi pomembna plesalka, koreografinja in pionirka neoklasičnega baleta, sta obiskovala Imperatorsko baletno šolo v Sankt Peterburgu in postala člana baletnega ansambla Mariinskega gledališča, kjer je Nižinski prvi večji uspeh doživel že leta 1907 z vlogo Modre ptice v Trnuljčici. Brata Stanislava so zaradi psihičnih težav že kot najstnika predali v oskrbo v sanatorije, kjer je živel do konca življenja.
Tako za likovno umetnost kakor tudi za glasbo in predvsem balet je bil izjemno pomemben ruski impresarij Sergej Djagilev, ki je leta 1909 predvsem iz ruskih plesalcev sestavil skupino Ballets Russes, katere domicil so bila različna evropska mesta, zaslovela pa je s turnejami po vsem svetu in delovala do njegove smrti leta 1929. Ta baletna skupina, s katero so sodelovali izjemni umetniki tistega časa, skladatelji, slikarji in pesniki, je radikalno spremenila naravo klasičnega baleta. Skupini sta se pridružila tudi Vaclav Nižinski in sestra Bronislava; Nižinski je leta 1911 zaradi škandala, ker naj bi v Giselle nastopil v obscenem kostumu, dobil odpoved v Mariinskem gledališču.
Za Ballets Russes je Vaclav Nižinski, »ki so ga imenovali bog plesa«, saj so ga odlikovali nenavadno visoki skoki, ustvaril štiri koreografije, in sicer Favnovo popoldne (1912), Jeux (1913), Pomladno obredje (1913) in Till Eulenspiegel (1916). Njegovo izrazito sodobno razumevanje plesne umetnosti je izzivalo tako strastna odobravanja kot sovražna odklanjanja. Po premieri Favnovega popoldneva v Parizu ga je v članku Renesansa plesa branil kipar Auguste Rodin, škandal, ki ga je povzročila krstna izvedba Pomladnega obredja na glasbo Stravinskega, ravno tako v Parizu, pa je bil tolikšen, da je menda, da bi pomirila občinstvo, posredovala celo policija.
Vaclav Nižinski, ki je bil od leta 1907 najprej ljubimec kneza Pavla Lvova (ta je bil tudi patron njegove obubožane družine), nato pa je postal ljubimec Sergeja Djagileva, je skupino Ballets Russes zapustil leta 1913, ko se je med plovbo na turnejo zbližal z madžarsko aristokratinjo Romolo Pulszky in se z njo poročil v Buenos Airesu, rodili pa sta se jima hčerki Kira in Tamara.
Leta 1919 je Vaclav Nižinski v Švici doživel psihični zlom, ki so ga diagnosticirali kot shizofrenijo, tako da je do konca življenja leta 1950 popolnoma odmaknjen od sveta in zaprt vase bival v različnih psihiatričnih bolnišnicah in sanatorijih po Evropi, pokopan pa je na Montmartru v Parizu.
O monodrami
Monodrama Zadnji ples Nižinskega v režiji Marka Mlačnika se ne ukvarja le s spomini na prehojeno življenjsko pot, ki jih na odru podoživlja Primož Bezjak v vlogi Vaclava Nižinskega, temveč skrbno raziskuje tudi različna stanja plesalčevega oziroma igralčevega telesa, pri čemer z Markom Mlačnikom sodeluje koreografinja in plesalka Mateja Rebolj. Scenografijo za predstavo je ustvarila Barbara Kapelj Osredkar, glasbo Bojana Šaljić Podešva, dramaturginja predstave je Uršula Cetinski in lektorica Mateja Dermelj.
Pri ustvarjanju predstave o Nižinskem in njegovem fenomenu je skupina pod vodstvom Marka Mlačnika uporabljala različne vire, med drugim tudi dnevnik Vaclava Nižinskega, ki ga je skrbno pisal v tednih pred dokončnim psihičnim zlomom, in izjemno bogate in zanimive spomine Bronislave Nižinske na skupno življenje in ustvarjanje z bratom, Zgodnji spomini.
»So takšni, ki pravijo, da bi moral, če bi hotel plesati kot Nižinski, imeti telo Nižinskega, ki ga primerjajo z Stradivarijevo violino. Nižinski je bil vsekakor obdarjen z izjemnimi fizičnimi danostmi, toda to ni bilo tisto, zaradi česar je bil njegov ples izjemen. Stradivarijeva violina lahko ustvari očarljive zvoke samo v rokah velikega glasbenika. Ko je Nižinski plesal, nisi le videl, temveč na lastne oči celo slišal melodijo njegovega plešočega telesa, navdihnjenega s pretanjenimi glasbenimi kvalitetami. Nižinski je vedno z mano, navdihnil me je kot umetnik. Celo zdaj, ko pišem, lahko vidim Nižinskega plesati, čutim dih ritma vsakega giba. Ko se spominjam popolnosti podob, ki jih je ustvaril, čutim enako vzvišenost, kot sem jo izkusila, ko sem videla dela Praksitela ali Michelangela. Kar sta ta mojstra v svojem od Boga danem navdihu obudila v življenje, ustvarila mojstrovine iz kosa marmorja, je Nižinski v svojem od Boga danem navdihu ustvaril v potezi in glasbi plešočega telesa,« je 27. novembra 1971 zapisala Bronislava Nižinska.
Povezave: