Če je književnost samo sol hrani, ki je življenje, potem ne maram preslanih jedi. Dokler pa pisana beseda zrcali srž življenja, je vedno zaželena začimba v recepturi te hrane. Ker svet bo šel v maloro tistega dne, ko se bodo ljudje začeli voziti v prvem vagonu, literatuta pa v drugem. Prava dramatika, ki je mogoče na prvi pogled le struna besed, napeta na fižolovo preklo, ne daje odgovorov na življenje, temveč jih le postavlja. Pravo vprašanje pa seveda je, kako ta vprašanja živeti. Pogosto avtor, dramatik meša besede, kakor da bi pisal z žlico, da so videti kot pijane kokoši, ki tarnajo in zateglo javkajo skozi besedilo. Vendar čar izrečenega ter napisanega ni v povedanem, temveč v zamolčanem, v tisti začimbi, ki se nam izmuzne med lenimi stranmi našega branja. Ker dramatika počiva tudi v nezavednem, ne samo v zavesti. V vsem, tudi tam, kjer se morda problemi ne kažejo kot izraz zavestne volje oziroma odločitve. In seveda, celota je vedno več kot skupek posameznih delov, kot je prava drama vedno več kot le seštevek umetelno zapisanih besed.

Dramatika tudi po svoji primarni želji, da bi bila uprizorjena, teži k neizrekljivosti, skrivnostnosti, zmuzljivosti. Zato tudi toliko premorov med besedami, nedokončanih stavkov, nelogičnih zaključkov, ker vse to kliče k gledališki upodobitvi drame … Zato je dramatika kot zrcalo življenja, večen absurd, pri katerem nikoli ne veš, kaj se skriva v zaprti ovojnici. Dramatika je sestavljanjka, puzzle, le da se ti delčki med seboj pogosto ne ujemajo. Tako kot življenje (ta adamska zemlja, ki je sikajoč laboratorij želja), ki ni nič slabše, kakor je … In to je dovolj dobro za nas. Življenje, kot tudi dramatika, brez temne plati, nedosegljivosti, skrivnostnosti ni življenje. Prav to spoznanje, če želite, filozofsko, umetniško odkriva negotovost, mejni položaj, slepoto, krivdo, strah, tesnobo, smrt. Prav v dramatiki – umetnosti – človek na poseben način sporoča in analizira protislovnost sveta, tega, česar ne more neposredno razumeti.

Svet, v katerem živimo, na prvi pogled deluje usklajeno in logično, v resnici pa je ta svet zmeden, hermetično zaprt. V takem svetu vsaka minuta šteje, tlači in obtiči v nas … Čakamo le na to, da bodo minile ure dneva, misleč, da nas njihovo minevanje pelje k nečemu novemu, boljšemu. Žive nas ohranjajo dolgočasne ustaljenosti, to, kar je življenju odveč. Odsotnost dejanj nadomeščamo s trajnim suspenzom kot na pol napisan roman. Živimo zgolj v domišljiji, ki je pobeg pred srhljivo resničnostjo sveta, zlagano prepričani, da ima vsak svojo unikatno zgodbo ali vsaj snov zanjo. Življenje je nogometna tekma; veliko napetosti in malo golov …

Ker čas teče in vse mine, ostaja zgolj vprašanje, s čim ga zapolniti, ker s(m)o vsi zadaj za nekaj rund. In človek je vedno sam kot žebelj na steni. Špajza je prazna in ljudje smo iztrgani iz udobnega dima v krčmi, umazano čedni sivimo od dolgočasja. In ni pravega čaja brez piškotov. Tako kot se tudi k pivu prileže čips, čeprav postan. Vendar je včasih bolje, da pustiš čaj, da povre, ne da bi mu priskočil na pomoč. Ker mogoče res ni pravi čas za čaj in je v piškotih strup za plevel. In tudi če potrka na vrata, se ne odzoveš, ker ne bo vsakič potrkalo na prava vrata. Na koncu ne naredimo nič drugače, storimo povsem enako. Čudna je nagnjenost k ponavljanju.

Občutki so nestalni, preobrazijo se v spomin, spreminjajo se in plešejo, prekrijejo lahko tisto, kar je bilo izrečeno in slišano. Toda naposled vstanejo iz vreče spomina in nas vedno izdajo. To zmeraj zvišuje vero v lastno krivdo. Čeprav ni vedno jasno, kdo je vlekel, niti ne, kdo je snoval in kdo je izvajal ukaze. Pustimo, da minevajo dnevi. To je najboljši način, da se zadeve v stvarnosti razpršijo in razkrojijo. Tako nam za vedno ostanejo v mislih in vedenju, tam gnijejo in surovo zaudarjajo. Ne praskaj se, kjer te ne srbi. Zato nikoli nihče nič ne sliši. Tudi revmo si nakopljemo, ker cele dneve preležimo med istimi rjuhami, ne vedoč, kako diši vonj našega telesa. Za vse to ni časa, človek nenehoma skače sem ter tja, od tesnobe do preplaha, od groze do izbruha veselja, in vsak dan je zadnji, če ne edini. Na teh vrtovih ne raste drugega – samo perilo, ki je že zdavnaj zgubilo vonj telesa.

In s postrežbo hrane je kakor z življenjem. Nikoli ne veš, ali boš dobil tisto, kar si si zaželel. Nihče pa ne mara delati s praznim želodcem in tak, jezen, zrezkovo rdeče volje, odkorakaš v mrak. V mračno mesto, ki je grič iz samih oken in ki je že začelo grešiti. Naposled vstopiš v s prahom počečkani lokal, kjer menjajo lastnike čez noč. V plac, ko je še tema. Ker za take prostore si vedno prezgoden. Človek si vsega, kar si nadene, ne more sneti. Tam imajo oddelke za vsako stvar. Prideš v sobo, ki je nikoli prej nisi videl, prespiš cel dan in potem spet greš; kot umirajoča solata. Ker v tej sobi ni okna, ki pretaka solze, in v njem se ne zrcalijo potoki naše zavesti. Vsak človek je pripravljen obrniti pogled stran … Ne, tega ni bilo, to se ni zgodilo, tega nihče ni videl. Nobena laž pa nima učinka, če ji ne verjamemo.

Življenje na pragu konca ne predstavlja drugega kot spirale spomina, ki zdrgnejo čas, da je gladek kot led. In vsaka stopnica na tej poti je kakor kos mila, da ti spodrsne v jašek. Če je plovec pokvarjen, vedno splakni straniščno školjko, ker nikoli ne veš, kdo bo počistil za tabo. Vseeno je, kdo odloča. Vse je neprijetno, nepovrnljivo. In na koncu se vse izide! Čas te vedno obrije z raskavim jezikom, ki je sladek kakor brivska britev. Človek ne umre, kadar bi moral, temveč ko more.

Življenje je oskubljeno perje sanj, ki bo izsesalo naše duše in jih pljunilo v nebo. Potem bomo vstopili v tisto temo, ki ji dolgujemo svojo luč. In mrtvi ne potrebujejo prijateljev, ker za mrtvega človeka ni jutrišnjega dne. Ko smo mrtvi, se dvomi in bojazni razblinijo. Ni nam treba poslušati besed niti si postavljati vprašanj. Še en razlog več, da se mrtvi ne vračajo, kvečjemu kot duhovi, potem ko smo pokopali razgaljeni vodomet svojega jaza.

Ker tam ni mesta, ki hrumi in se preriva ter vali med ulicami kakor žolca, ponoči pa zasmrči kakor pivovarna, ki vleče svečo v nos. Tam tudi ni sončevih vžigalic, ki bi prižgale jutro v mestu, ki začne razgrajati kakor pijan podeželski župnik. Vendar življenje vedno znova požene kot seme skozi razpoke v zemlji. Sonce bo zopet viselo griču na rami in znova popilo roso na polju, dopoldne pa bo še enkrat več leno zazehalo skozi mesto.

Povezava: PDF Gledališkega lista