Županova Micka, napisana in krstno uprizorjena leta 1789, je naše prvo posvetno dramsko besedilo in temelj slovenske komediografije. Na oder Drame se s premiero, ki bo v petek, 22. septembra, ob 20. uri, vrača po skoraj osmih desetletjih. Nazadnje so namreč v Drami Županovo Micko (tedaj kot Shupanovo Mizko) v režiji Branka Krefta uprizorili leta 1939.

Režiser tokratne uprizoritve, Luka Martin Škof, je povedal, da je ta drama ob prvi uprizoritvi dokazala, da je tudi slovenski jezik prav tako poetičen in lahko ob boku nemškemu in italijanskemu služi umetniškemu izrazu.

Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na torkovi predstavitvi uprizoritve spomnil, da je bil Linhart svoj čas oster kritik družbe. V komediji se je ponorčeval "tako iz lahkomiselnega in predrznega plemstva kot iz zapitih in podkupljivih državnih uradnikov, in pokazal, kako domiseln mora biti preprost kmečki človek, da se uspešno izogne grabežljivim krempljem", so zapisali v Drami.

Režiser je presodil, da se v Županovi Micki čuti neke vrste upor oziroma mentaliteto slovenstva, ki izhaja iz potlačenega naroda, iz nesvobodnih kmetov. A se na koncu vseeno združita razsvetljenski vladar, v vlogi bogate mlade vdove Šternfeldovke, ter svobodni, bogati župan Jaka, Mickin oče. "Tekst smo brali kot dobro ljudsko igro, ki priča tudi o tem, kako lahko s pomočjo nekega mecena pretentamo tiste, ki hočejo pretentati nas," je dodal.

Dramaturg uprizoritve Aljoša Dobovišek - Arko je razkril, da bodo igralci besedilo uprizorili v integralni različici, izražali pa se bodo z Linhartovim jezikom, neke vrste prepletom med rodno gorenjščino in tedanjim pisanim knjižnim jezikom, ki je vključeval prvine dolenjščine.

V uprizoritvi igrajo Klemen Slakonja (Tulpenheim, en žlahtni gospod), Saša Pavlin Stošić (Šternfeldovka, ena mlada bogata vdova), Rok Kravanja (Monkof, Tulpenheimov perjatel), Uroš Fürst (Jaka, župan), Nina Valič (Micka, županova hčer), Klemen Janežič (Anže, Micken ženen) in Janez Škof (Glažek, en šribar). Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi dramaturg in lektor Arko, scenograf Miha Horvat (sonda4), kostumografinja Urška Recer, oblikovalec zvoka in glasbe Ivan Mijačević. Oblikovalci svetlobe so bili Vlado Glavan, Luka Martin Škof in Miha Horvat (sonda4). Nina Valič, ki bo nastopila kot Micka, je dejala, da se je režiser odločil Linhartov sicer kratek tekst uprizoriti kot "dokument predstave o času, v katerem je nastala". Pripomnila je, da morda aktualizacija drame težko pride v poštev, saj bi dramski zaplet padel, če bi bila Micka pismena in bi lahko prebrala, kar piše na prstanu. Meni, da je pred obiskovalci drame, kljub kratki dolžini teksta, velika predstava. Uroš Fürst, ki bo Župan Jaka, je poudaril, da Županova Micka predstavlja poklon začetkom slovenskega gledališča. Glede jezika je povedal, da je med branjem zvenel kot neke vrste "slovenski esperanto", ki ni nosil nobene emocije ali temperamenta, a so se skozi študij za predstavo uspeli navzeti identitete časa, v katerem je besedilo nastalo, in mentalitete, ki Slovence morda še danes zaznamuje. Gre za kompleks majhnosti in premalo ponosa, ko se postavljamo naproti večjim, bolj vzvišenim.

Anton Tomaž Linhart je z Županovo Micko, povzeto po takrat popularni Richterjevi dunajski veseloigri Die Feldmühle (Vaški mlin), v letu 1789, ko so Evropo pretresali učinki in posledice francoske revolucije, izvedel pravo malo kulturno in socialno revolucijo na odru ljubljanskega stanovskega gledališča. To je bilo ena prvih samostojnih gledaliških stavb na Slovenskem, nastala v drugi polovici 18. stoletja na vzhodnem robu današnjega Kongresnega trga v Ljubljani in dotlej rezervirano samo za nemščino in italijanščino. Linhart pa je s skupino prijateljev izobražencev uprizoril komedijo v domači govorici ter v duhu novih demokratičnih in svobodomiselnih teženj dokazal, da se slovenščina na odru enakopravno kosa z drugimi jeziki in da si kranjski narod zasluži umetnost v svojem maternem jeziku. Predvsem pa je dokazal, da ima na odru kaj povedati. V kratki komediji v dveh aktih se je duhovito ponorčeval tako iz koristoljubnih špekulantov kot iz snobizma, tako iz lahkomiselnega in predrznega plemstva kot iz zapitih in podkupljivih državnih uradnikov, in pokazal, kako domiseln mora biti preprost kmečki človek, da se uspešno izogne grabežljivim krempljem, ki z različnih strani prežijo nanj. In pri vsem tem Linhartov pogled na družbene sloje ni črnobel: med plemstvom so tudi poštenjaki, v tem primeru je to poštena ženska, zdrava kmečka pamet pa sem in tja nasede praznemu videzu in lažnivim obetom. Najdragocenejše volilo Linhartove Županove Micke pa je samozavest; jezikovna, razredna, osebnostna in ne nazadnje tudi umetniška. Ali kot je v gledališkem listu uprizoritve zapisal Ivo Svetina: "Anton Tomaž Linhart, razpet med domovino in svetovljanstvom, je bil tisti ‘slovenski meščan z nemško plemiško vzgojo’ (Filip Kalan), ki je nenehno potrjeval Fichtejevo misel, da se ljubezen do domovine izraža v dejanju, svetovljanstvo pa v miselnosti."