Režija: Denis Marleau
Igrajo: Christiane Pasquier, Guy Pion, Sébastien Dodge
Koncept, video in scenografija: Stéphanie Jasmin & Denis Marleau
Video montaža in inscenacija: Pierre Laniel
Glasba: Nicolas Bernier & Jérôme Minière
Oblikovanje zvoka: Nancy Tobin
Oblikovanje luči: Marc Parent
Izložbene lutke, maske in gledališka lutka: Claude Rodrigue
Kostumografija: Isabelle Larivière
Pričeske in maska: Angelo Barsetti
Premiera: 8. julij 2009, Festival v Avignonu
Vsebina Dobra žena je v avtomobilski nesreči izgubila noge. Kot pokroviteljica in dobrotnica se udeležuje dobrodelnih prireditev, a pogosto tudi ostaja doma z Johanno, svojo negovalko in družabnico. Ta stoično sprejema neobrzdane samogovore svoje gospodarice in prenaša različna ponižanja. Johanna neguje tudi Borisa, pohabljenca brez nog, ki ga je Dobra žena nedavno pripeljala iz doma in se z njim poročila. Boris je kreatura svoje žene, katere komuniciranje je omejeno na živalsko kruljenje in krike. Za Borisov rojstni dan Dobra žena priredi veliko zabavo in na veličastno gostijo povabi trinajst pohabljencev, od katerih vsak prinese darilce za Borisa. Zabava, nekakšna hrupna in glasna zadnja večerja, vsebuje dve predigri, v katerih se razplamtijo stopnjevane domislice Dobre žene; med Johanno, Borisom in njegovo ženo se stke bizarna, intenzivna vez.
O predstavi
Zabava za Borisa (1970), prva igra Thomasa Bernharda, vsebuje obsedenost in poetične motive, ki so stalnica v opusu tega avstrijskega pisatelja. Premierno je bila predstavljena v hamburškem Nemškem dramskem gledališču v režiji Clausa Peymanna. Razkriva vplive Becketta in Geneta, Bernhardovi liki pa so okrnjeni, nepopolni in telesno zaznamovani človeški ostanki dekadentne, hinavske družbe. Čeravno so obsojeni na nedejavnost, pa iz njih bruhajo plohe strastnih in ognjevitih besed, ki napajajo Bernhardovo umetnost razdraženosti. Denis Marleau in Stéphanie Jasmin like postavljata v zaprte, osamljene svetove, kjer se izgubljeno otroštvo izraža v igrah in igranju vlog, od skrivanja identitete z masko do lutk in video junakov. V svoji osamljenosti Dobra žena dozdevno uprizarja lastno življenje kot deklica, ki se igra s punčkami. Ko se pripravlja na zabavo, izvaja samogovore in se preoblači v kostume za svoje občinstvo, ki ga sestavljata Johanna (njena nema ujetnica) in slaboumni, skorajda nemi soprog Boris.
Igra v igri odslikava mračnjaško gledališče karnevala, ki se v medprostoru med krutostjo in patetičnostjo groteske poigrava z družbenimi normami. Pritegnila je Marleauja, ki je več let eksperimentiral z različnimi oblikami igralčeve navzočnosti na odru. V svoje igre Thomas Bernhard pogosto vključi element preobleke, zamaskiranosti in igralčevo preobrazbo. Neobjavljeno besedilo, ki ga je napisal pred Zabavo za Borisa, je podnaslovil Spektakel za lutke v podobi ljudi ali za ljudi v podobi lutk.
Leta 1995 je Denis Marleau priredil in režiral delo Stari mojstri (Maîtres Anciens) Thomasa Bernharda. Ta izjemna postavitev velja za eno najuspešnejših odrskih različic Bernhardovega romana. Najprej je bila predstavljena na Festivalu ameriškega gledališča v Montrealu in leta 1996 na Avignonskemu festivalu. Bila je izjemno uspešna in priljubljena tako pri občinstvu kot pri kritikih. Tri leta je gostovala po Evropi in Quebecu. Denisu Marleauju je uspelo poustvariti glasbeno virtuoznost Bernhardovega jezika, sovraštvo, ki puhti iz likov, ter človeško dramatičnost dela. Kompozicijo in polifonijo drame je poudaril s poustvaritvijo likov Atzbacherja in Regerja.
Deset let pozneje se je Denis Marleau spoprijel s tehnološko fantazmagorijo Maeterlinckovih Slepcev, nato pa se zaljubil v Bernhardovo prvo igro Zabava za Borisa. Denisa Marleauja so prevzeli beckettovska narava pohabljenih in poškodovanih likov ter ekstravaganca in jedek humor Thomasa Bernharda, čigar leksikon odraža živo, neusahljivo energijo paralizirane človečnosti ter razgrinja notranje mehanizme strukture, ki odzvanja med patosom in komedijo.
Thomas Bernhard
Rojen je bil leta 1931 v Heerlenu na Nizozemskem in prvih nekaj mesecev preživel pri starih starših na Dunaju. Očeta ni poznal.
Življenje Thomasa Bernharda je bilo zaznamovano z negotovostjo (finančno, čustveno in telesno). Otroštvo je preživel v Salzburgu povečini pri dedu pisatelju Johannesu Freumbichlerju, ki je leta 1937 prejel državno nagrado za književnost. Dedek mu je predstavil svet umetnosti in besede. Ko je leta 1948, pri sedemnajstih, delal v vlažni kleti neke trgovine z živili, je Thomas Bernhard hudo zbolel na pljučih in zdravniki so menili, da gre za smrtno bolezen. V bolnici je ležal ob obolelem dedu, ki je istega leta umrl, Thomas pa je čudežno ozdravel in se odločil postati pisatelj. Po bolnišničnem zdravljenju je bil premeščen v sanatorij, kjer je zbolel za tuberkulozo. Njegova mati je umrla leta 1949. Za njeno smrt je izvedel podobno kot za dedovo – naključno iz časopisa. Thomas Bernhard je bil leta 1951 iz bolnišnice dokončno odpuščen.
Študiral je na Dunajskem glasbenem in gledališkem konservatoriju ter na salzburškem Mozartheumu. Potem ko je nekaj časa delal kot novinar in kritik, je 1962. napisal prvi roman, a se je pozneje bolj posvetil dramskim delom. Bernhardovo življenje je zaznamoval niz škandalov, ki so jih izzvala njegova dela. Njegov paradoksalni odnos do Avstrije in rojakov je bil razkrit v prvem stavku Kleti: »Druga človeška bitja sem srečeval med hojo v nasprotno smer.« Do velikega škandala je prišlo leta 1968, ko je prejel državno literarno nagrado za Zmrzal. Minister za šolstvo in drugi zbrani funkcionarji so med Bernhardovim govorom, v katerem je napadel državo, avstrijsko kulturo in Avstrijce na splošno, jezno zapustili prizorišče.
Največji škandal je zagotovo Bernhardovo delo samo, neopredeljivo in briljantno. Neposredni miselni tok, morbidnost likov in obsedeno ponavljanje je pritiral do skrajnosti, o čemer pričajo romani, kot so Der Untergeher (o Glennu Gouldu), Beton, Ja, Sečnja in Izbris: razpad, ki so vsi napisani v obliki dolgih monologov in “neskončnih samogovorov”. Leta 1969 se je spoprijateljil s Clausom Peymannom, ki mu je podporo izkazoval skozi vso poklicno pot. Leta 1970 je prejel nagrado Georga Büchnerja. Med letoma 1975 in 1982 je izdal pet avtobiografskih del: Otrok, Vzrok, Klet, Dih, Hlad.
Zaradi neozdravljive, kronične bolezni je Bernhard vse življenje trpel zaradi pomanjkanja sape. Umrl je 12. februarja 1989 v svoji podeželski hiši v Zgornji Avstriji, tri mesece po premieri dela Heldenplatz. V oporoki je prepovedal vse nadaljnje izdaje, izvedbe ali produkcije svojih del na Avstrijskem (“v kateri koli obliki ”) do poteka petdeset let trajajočih avtorskih pravic. Njegovi dediči so vseeno občasno dovolili nekaj izjem. Na njegovo željo je bilo truplo zavito v belo rjuho in položeno v preprosto krsto, ”kot pri ortodoksnih judih”. Pogreba so se udeležili le trije člani družine, smrt pa je bila objavljena šele naknadno. Thomas Bernhard je napisal 250 člankov, 5 pesniških zbirk, 23 večjih proznih del in kratkih zgodb ter 18 dramskih del.
Denis Marleau
Denis Marleau je leta 1982 ustanovil gledališče Ubu in v Muzeju sodobne umetnosti postavil delo Coeur à gaz & autres textes dada. Gledališka skupina je nato zasnovala nadaljnjih štirideset gledaliških del ter jih tudi predstavljala na gostovanjih po Evropi. Med njenimi najznamenitejšimi deli so kolaž iz zapisanega gradiva Merz opéra (1987), ki se navdihuje pri merzu, smeri znotraj dadaizma, Kurta Schwittersa; Oulipo Show (1988); Les ubs (1991), ki se naslanja na igro Alfreda Jarryja; priredbi Starih mojstrov Thomasa Bernharda (1995) in Les trois derniers jours de Fernando Pessoa Antonia Tabucchija (1997), v kateri je Marleau uvedel eksperimentiranje z videom kot odrskim likom. Na Festivalu de théâtre des Amériques je v ZDA premierno predstavil delo Roberto Zucco Bernanda-Marie Koltèsa (1993), ter na Cour d’Honneur Avignonskega festivala režiral Lessingovo idejno dramo Modri Natan. Na Avignonskem festivalu je postavil tudi dve igri Normanda Chauretta: Le passage de L’indiana (1996) in Le petit köchel (2000).
Dvakrat je režiral Beckettovo delo Krappov zadnji trak (1994–2002) in se s simbolističnim repertoarjem spoprijel v Maeterlinckovem delu Notranjost ter spet z dramskim delom cineasta Pierra Perraulta Au coeur de la rose (2002).
V okviru rezidenčnega programa v Muzeju sodobne umetnosti v Montréalu je Denis Marleau zasnoval in režiral “tehnološko fantazmagorijo” po “lutkovni drami” Slepci Mauricea Maeterlincka, ki je bila leta 2002 predstavljena na Avignonskem festivalu in na Edinburškem festivalu ter v Sloveniji v okviru festivala Exodos leta 2003.
Za projekt Lille, evropska kulturna prestolnica, je leta 2004 priredil in režiral delo Črni menih Čehova kot tudi Komedijo Samuela Becketta. Maja 2005 je delo Nous étions assis sur le rivage du monde odprlo Festival de théâtre des Amériques Joséja Pliye, ki je tudi avtor dela Le complexe de Thénardier, katerega odrsko različico je Marleau predstavil na Festivalu des Francophonies v Limogesu (2008).
Med letoma 2000 in 2007 je bil umetniški direktor Théâtre français v Centru nacionalnih umetnosti v Ottawi, Académie québécoise du théâtre in Association québécoise des critiques de théâtre pa sta mu podelila tudi več nagrad. Je vitez državnega reda Quebeca, vitez umetnosti in književnosti (Francija), prejel je tudi nagrado generalnega guvernerja in veliko nagrado umetnostnega sveta Montréala. Ima častni doktorat Univerze Lumière v Lyonu 2.
Christiane Pasquier
Med svojo poklicno potjo je Christiane Pasquier nastopila v več kot štiridesetih gledaliških produkcijah. Sodelovala je z režiserji, kot so Brigitte Haentjens (L’éden cinéma Marguerite Duras, Sofoklejeva Elektra), Martine Beaulne (Le vrai monde ? Michela Tremblayja), Claude Poissant (Racinov Bajazit, Preoblečeni princ Marivauxa in Le scalpel du diable Jean-Françoisa Carona), Lorraine Pintal (Racinova Andromaha), Louise Laprade (C’était avant la guerre à l’anse-à- gilles Marie Laberge) in Marie Laberge (v njeni igri Jocelyne Trudelle trouvée morte dans ses larmes).
Christiane Pasquier je leta 1998 nastopila v Racinovem delu Bajazit, leta 2000 v Sofoklejevi Elektri in leta 2006 v Blue Heart Caryl Churchill. Leta 2001 je režirala Credo Enza
Cormanna in leta 2003 Elle est là Nathalie Sarraute. V vesolje Denisa Marleauja je vstopila leta 1993, ko je nastopila v njegovi produkciji Roberta Zucca Bernarda-Marie Koltèsa. Režiser si je od tedaj pogosto zaželel njene nadarjenosti in jo povabil k sodelovanju pri delih, kot so Wedekindova Lulu leta 1996, dve igri Normanda Chauretta: Les reines leta 2006 in Le petit Köchel leta 2000. Nastopila je v njegovi priredbi Othella, ki je bil uprizorjen v Usine C v Ottawi. Igrala je vlogo Marthe von Geschwitz v delu Ce qui meurt en dernier Normanda Chauretta. Januarja 2009 je nastopila v Le complexe de Thénardier Joséja Pliye. Trenutno nastopa v vlogi Gisèle Paquin v delu Les hauts et les bas de Sophie Paquin.
Guy Pion
Po šolanju v Milanu pri Dariu Foju je Guy Pion nastopal v Théâtre National v sodelovanju z režiserji, kot sta William Gaskill in Robert Girones, nato pa v Théâtre du Parvis v sodelovanju z režiserjem Andréjem Steigerjem. Leta 1975 se je pridružil Ensemble Théâtre Mobile in nastopil v številnih postavitvah zasedbe: Ibsenova Nora, Louvetov Le train du bon dieu, Louvetov Conversations en Wallonie in Müllerjev Hamletov stroj, vse v režiji Marca Liebensa. Sodeloval je tudi z gledališčem Atelier Théâtral de Louvain la Neuve, kjer je igral v Treh sestrah Čehova, Schnitzlerjevem Zelenem kakaduju in Besih Dostojevskega v režiji Ottomarja Krejce ter tudi Beckettovem delu Konec igre v režiji Armanda Delcampa. Ta izkušnja je vodila v stvaritev Théâtra de l’Eveil, katerega soustanovitelj in umetniški vodja je od leta 1982.
Obenem je nastopil v številnih drugih produkcijah, kot so Žlahtni meščan, Krasni prevaranec in Moj boj v režiji Henrija Ronsa (Nouveau théâtre de Belgique), Inaccessibles amours (Rideau de Bruxelles), Marat-Sade (Théâtre royal du Parc), Convives (Théâtre de l’Ancre), 26 bis, Impasse du colonel foissy (Centre dramatique Hainuyer), L’ouest, Le vrai (Compagnie Beauredon-Toulouse), Yascha (Rideau de Bruxelles), La locandiera (Théâtre Le Public), Le chant du dragon (CIDH), Le lieutenant d’Inishmore (Théâtre de Poche) in Figarova svatba (Théâtre Le Public), v režiji umetnikov, kot so Roumen Tchakarova, Michel Tanner, Lucas Hemleb, Thierry Debroux, Jean-Pierre Bisson, Carlo Boso, Frédérique Dussene, Derke Goldby in Michel Kacanelenbogen.
Guy Pion nastopa tudi na televiziji in v filmu, nastopil je v številnih serijah in filmih, kot so Congorama, Kralj pleše in Krapačuk.
Sébastien Dodge
Po diplomi na Konservatoriju dramskih umetnosti v Montréalu leta 2001 se je uveljavil v številnih montrealskih gledaliških produkcijah. Leta 2002 je nastopil v delu Ervart ou les derniers jours de Frédéric Nietzsch, v režiji Michela Bérubéja, ki je bilo postavljeno v kulturnem središču Usine C. Sodeloval je pri delu Trace de cloune Francisa Montyja, ki ga je postavil Théâtre de la Pire Espèce leta 2003 v Salle Jean-Claude Germain.
Bil je član zasedbe Racinovega Britanika (v režiji Martina Faucherja v Théâtre Denise Pelletier leta 2006), igral je v La fête sauvage (v režiji Mathieuja Gosselina, postavljeno v La Licorne) in Kralju Ubuju Alfreda Jarryja (v režiji Normanda Chouinarda v Théâtre du Nouveau Monde leta 2007). Leta 2008 je v vlogi Pasqualina nastopil v Impresariju iz Smirne v Théâtre du Nouveau Monde pod režiserskim vodstvom Carla Bécharda. Sodeloval je tudi pri produkciji Top Dogs Théâtre de la Marée Haute, v režiji Michela Maxima Legaulta, ki je bila postavljena v Geordie Space. Je ustanovni član Théâtre de la Pacotille.
Uprizoritev je nastala s posebno podporo: Kanadskega umetnostnega sveta, Umetnostnega sveta Montreala – kulturna izmenjava, Quebeškega sveta za umetnost in književnost ter Montrealskega umetnostnega sveta.
Gledališče UBU prejema denarno podporo Quebeškega sveta za umetnost in književnost ter Kanadskega umetnostnega sveta.
Predstava bo v francoskem jeziku s slovenskimi nadnapisi. Cene vstopnic: 24, 20, 17, 12* EUR
(* za dijake in študente)
Informacije: Kristina Jermančič, (01) 2417 172
Povezave:
- Domača stran Cankarjevega doma
- Cankarjev dom na Geslu: Dopolni me!