Nemški dramatik Frank Wedekind (1864–1918) je s Pandorino skrinjico (1894) osvobodil (malo)meščanske duhove, ki so dolgo čakali na pobeg iz temačnih prostranstev človeške (pod)zavesti. Njegova kultna drama Lulu pa še danes, sto dvajset let po svojem nastanku, z obravnavo seksualnosti in nasilja razvnema občinstvo, ki se težko sooča s tovrstno tematiko.

Režijo peklenske tragedije človeške psihopatologije spolnega življenja, ki za sabo razkriva vso bedo človeka in temne strani njegovega bivanja, podpisuje umetniški direktor Drame SNG Maribor Diego de Brea. Dramo je prevedla Erika Vouk, prolog Tina Mahkota. Dramaturginja je Maja Borin, idejno zasnovo scenografije in oblikovanje svetlobe podpisuje Diego de Brea, kostumografka je Simona Toš, lektor je Janez Bostič.

Novosadsko pozorište/Újvidéki Színház je nastalo leta 1974 z idejo, da pripomore k ohranitvi kulturne identitete Madžarov v Vojvodini. Kmalu se je etabliralo kot mesto, kjer so zrasle številne resne in kompleksnejše gledališke zgodbe ... Gledališče, katerega repertoar sestavljajo eksperimenti in uprizoritve klasičnih del madžarske in svetovne literature, kamor so prihajali najboljši režiserji, je uspelo postati, ne samo mesto, kjer se zbira madžarska elita, pač pa je preraslo madžarski okvir in danes slovi kot eno najbolj relevantnih gledališč v Srbiji in širši regiji. Predstave igrajo v madžarščini, vedno simultano prevedene v srbščino, in tako na najkonkretnejši način dokazujejo, da je razumevanje in sporazumevanje ljudi še kako mogoče. Dovolj je samo hoteti.