STA / Jasmina Vodeb Baša, 6. 4. 2020

Waltl in Buljan: Mini teater po 20 letih kljub uspehom in številnim dejavnostim v finančni negotovosti (intervju)

Mini teater je po 20 letih delovanja obveljal za eno najbolj dejavnih gledališč v našem prostoru. Kot sta za STA zapisala direktor Robert Waltl in umetniški vodja Ivica Buljan, so iz skupine dveh, ki sta sprva ustvarjala mono predstave, postali repertoarni teater, ki ob lastni produkciji pripravlja še filmski festival, razstave in druge dogodke.

Tako so lani uprizorili oziroma izpeljali skoraj 330 predstav in kulturnih dogodkov, ki si jih je ogledalo skoraj 60.000 gledalcev. "Postali smo torej resno gledališče, ne le po kakovosti predstav, ampak tudi po statističnih podatkih, sta v dopisnem intervjuju poudarila Waltl in Buljan. Gledališče sta ustvarila pred 20 leti, ko se je, kot sta zapisala, "zdelo, da je pravi čas za nek nov kreativni vzlet". Najprej sta uprizorila solo lutkovno predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča, ki je bila odigrana skoraj 500-krat po Sloveniji, Hrvaški, BiH in Srbiji, pozneje pa še po svetu, od Italije, Poljske, Belorusije pa vse do Irana in Pakistana.

Kmalu zatem so na Ljubljanskem gradu uredili malo dvorano, kamor so v 18 letih pripeljali na stotisoče obiskovalcev, pozneje pa so se selili še v hišo na Križevniški ulici. V hiši, ki so jo postavili z lastnimi sredstvi, ponujajo predstave, ki jih ustvarjajo povabljeni igralci in umetniški sodelavci. V Mini teatru ustvarjajo Milena Zupančič, Jose, Marko Mandić, Polona Vetrih, Jure Henigman, Olga Kacjan, Tadej Pišek, kot tudi mlajši igralci, ki jim je Mini teater postal odskočna deska, sta spomnila direktor in umetniški vodja. Ob tem sta dodala, da za njih pišejo Svetlana Makarovič, Nejc Gazvoda, Saša Pavček, Andrej Rozman, Rok Vilčnik in Draga Potočnjak.

Kot sta poudarila, sta ponosna na program za otroke in mlade. "Želela sva si nekaj inovativnega, današnjega, da tu ustvarjajo vrhunski umetniki," sta pojasnila. Veliko sodelujejo s Svetlano Makarovič, "katere teksti so naš železni repertoar za najmlajše", sta zapisala. Obenem se jima zdi pomembno, da otroci slišijo različne jezike, od slovanskih, romanskih, germanskih, ter da se seznanijo z različnimi gledališkimi pristopi. Ob tem sta navedla uprizoritev Andersenove Deklice z vžigalicami, ki jo je režiral inovativni angleški režiser Steve Tiplady.

Mini teater se od drugih repertoarnih gledališč loči po eksperimentalnih pristopih. "Zmeraj smo imeli ekstravagantne umetniške poslastice, od del Bernarda-Marie Koltesa, ki smo ga skorajda v celoti predstavili slovenski javnosti, ciklusa Heinerja Müllerja, pa vse do prvih slovenskih izvedb Elfriede Jelinek, Mohameda El Khatiba, Ulricha Huba in Edouarda Louisa," sta zapisala Waltl in Buljan. Ob tem sta spomnila še na "nepredvidljiv" performans Ma and Al z Markom Mandićem, ki je sicer temeljil na Salingerjevih tekstih, a ni imel določenega časa trajanja, pomembno vlogo pa je odigralo tudi občinstvo.

Po Waltlovem prepričanju je eni svojih najboljših predstav v zadnjem desetletju - Persono in Glad - v Mini teatru režiral Janez Pipan. "Igrali smo rimsko tragedijo Tiest, ki je bila slovenska praizvedba, Müllerjev Macbeth v Buljanovi režiji je bil zagotovo vrhunec našega postdramskega programa, neke vrste emblem, v katerem se prepletajo tekst, performans, koreografija in politično stališče, tu je naša zadnja predstava Floriana Zellerja Sin, ki govori o problematiki najstniške depresije, ki je nastala v režiji Eduarda Milerja z Brankom Šturbejem, Polono Juh in Gašperjem Lovrecem," je naštel Waltl. Poudaril je, da so dobitniki več nagrad, med njimi treh glavnih na Borštnikovem srečanju ter številnih drugih na domačih in tujih festivalih.

Kljub vsemu navedenemu pa po besedah Waltla in Buljana "doslej niti en kulturni minister ni našel načina, da bi nas podprl". Ministrstvo za kulturo v zadnjih letih konstantno zmanjšuje sredstva, v zadnjih osmih letih so izgubili skoraj 50 odstotkov subvencije. Tako sami vlagajo lastna sredstva, da bi gledališče sploh obstalo, obenem pa se skušajo tudi čim bolj znajti na trgu s trženjem predstav. Ob tem sta poudarila, da zaposlujejo redne sodelavce in veliko število t.i. prekarnih umetnikov.

Že vrsto let iščejo načine, da bi ministrstvo in Mestna občina Ljubljana "vsaj približno izenačila sorazmerje v financiranju javnih in neodvisnih gledališč". Javna gledališča dobivajo "sredstva za hladni pogon", plače vseh zaposlenih in sredstva za produkcije, je naštel Waltl in opozoril, da sami dobijo le 15 odstotkov skupne vrednosti produkcij. "Sami financiramo vse stroške, od elektrike, gretja in komunikacij pa vse do plač zaposlenih in honorarjev igralcev in drugih sodelavcev," je navedel Waltl in poudaril, da je to večkrat "misija nemogoče". Ob tem je poudaril, da jim majhna dvorana s prodajo vstopnic ne omogoča pokritja vseh stroškov. Nekaj sredstev dobijo iz številnih gostovanj po Sloveniji in tujini, sicer pa jim delovanje brez odrekanja in tudi zadolževanja ne bi uspelo.

Ta "finančna neodvisnost" pa je obenem privilegij, da lahko sami izbirajo igralce na avdicijah in lahko obenem veliko hitreje pripravijo repertoar. V preteklosti so ustvarili tudi več koprodukcij s tujimi gledališči, denimo s teatrom La Mama iz New Yorka, nacionalnimi gledališči iz Orleansa in Rennesa v Franciji, beograjskim Bitefom, HNK iz Reke, gledališčem iz Abidžana.

Med predstavami v koprodukciji je Waltl izpostavil Grenke solze Petre von Kant v režiji Arthurja Nuzicyela s SNG Nova Gorica, Naš razred Nine Rajić Kranjac s Prešernovim gledališčem Kranj ter Zapiranja ljubezni, ki je nastalo v koprodukciji s ptujskim gledališčem, s katerim tudi sicer veliko sodelujejo.

Mini teater je gledališka hiša z dvorano za 81 gledalcev, obenem pa tudi s salonom za branje in počitek, galerijo sodobnih umetnosti, razstavnimi prostori in muzejem ter rezidenčnim centrom za umetnike, je naštel Waltl. Gledališče je tudi pobudnik in organizator več festivalov in umetniške soseske na Križevniški. Na vprašanje, če je ta zaživela tako, kot so pričakovali ob zamisli, je Waltl odvrnil: "Se spomnite, kako je izgledala Križevniška pred prihodom Mini teatra? Črna kot iz Kafkinega procesa. Z našim prihodom pa so sem prišle trume veselih otrok in odraslo občinstvo."

"Poskrbeli smo za večere branja, performanse na odprtem, recitale poezije, koncerte. Posadili smo drevje in cvetje, vsako leto na križevniških klopeh objavljamo pesmi slovenskih pesnikov v različnih jezikih. Med poletjem se tukaj odvija festival Mini poletje, pa Križevniški sosed, tu je Judovski kulturni center z muzejem, ki je tudi edini prostor spominjanja slovenskih žrtev holokavsta, in delujoča sinagoga," je naštel Waltl in izpostavil še filmski festival Hiša strpnosti, ki je letos doživel šesto izdajo.

Na vprašanje, kako se Mini teater spopada s krizo zaradi pandemije koronavirusa, sta Waltl in Buljan odvrnila, da jih "kriza potaplja, saj smo že prej živeli na Titaniku, ki tone". Dodala sta, da so "trenutno v popolnem krču" ter poskušajo preživeti skupaj z okoli 50 ustvarjalci in sodelavci.

V prihodnosti imajo v načrtu regionalne in evropske koprodukcije, želijo si še naprej zagotavljati kakovosten otroški program. Po Waltlovih besedah bi morali nujno začeti tudi z obnovo spomeniško zaščitene hiše na Križevniški.

Prikazovanje predstav na internetu predstavlja začasno rešitev, vendar le "živa izvedba dela gledališče za nezamenljivo umetnost", je dejal Waltl. "In mi si jo želimo tako, živo, provokativno, polno dotikov in mešanja," je dodal in gledalce po koncu pandemije povabil z besedami Maryanne Wolf - "Gledalec, vrni se v svoj dom - v gledališče."

Ivica Buljan, Mini teater, Robert Waltl

STA / Jasmina Vodeb Baša, 31. 5. 2020
Odrska umetnost po epidemiji odpira novo poglavje
STA / Jasmina Vodeb Baša, 17. 12. 2018
Silvestrovo bo mogoče praznovati tudi v teatru