Uvodna misel v besedilo švedskega avtorja Jonasa Hassna Khemirija ≈ [približno enako kot] je citat Augusta Nordenskiölda, finsko-švedskega alkimista, ki je velik del svoje kariere porabil za ustvarjanje zlata, pri čemer ga je podpiral švedski absolutistični monarh Gustav III., a se je obenem zavedal vloge rasne nadvlade pri kopičenju kapitala in ohranjanju bele hegemonije nad njim, saj je v 18. stoletju umrl na območju Sierre Leone, ko je poskušal ustanoviti kolonijo za osvobojene sužnje: »Pojdi zdaj v svet, listič, uniči tiranijo denarja, da nekoč zlato, srebro in dragi kamni ne bodo več božanstva in tirani našega sveta.«

Dobrih dvesto let pozneje božanstvo Mamone, boginje bogastva, lastnine in trgovine, »tisto, čemur lahko zaupamo«, oziromahudiča, »ki zarije vate svoje ostre kremplje«, da se tvoje zenice spremenijo »v majhne, majhne črne znake za evre« in »tvoja morala v bilanco«, še zmeraj ali še bolj tiransko vlada globaliziranemu neoliberalnemu svetu, svetu široke neenakosti blagostanja. Prodira v pore družbenega, v pore človeškega in osebnega. Prodira tudi v življenje in like besedila ≈ [približno enako kot], ki postajajo popolnoma realizirani neoliberalni ekonomski akterji, sami popredmeteni v menjalno sredstvo, ki častijo Mamono, četudi morda tega nočejo ali se temu upirajo, ki so ironično nezmožni ohraniti ali se spomniti nedotaknjenega občutka samega sebe brez preračunavanja in kvantifikacije ter tvorijo vsak svoj delček perspektive, zgodb in notranjih glasov, kaj pomeni biti neoliberalni subjekt.

/…/

Definiranje neoliberalizma je težavno zaradi izmuzljivosti in številčnosti različnih definicij. V splošnem bi neoliberalizem lahko opredelili kot politično-ekonomsko teorijo in prakso, ki se zavzema za individualne podjetniške svoboščine, zasebno lastnino, zaščito zasebnolastninskih pravic, prosti trg, prosto trgovino, deregulacijo, s katero se odpirajo novi trgi, privatizacijo in se opredeljuje proti vmešavanju države – ta naj bi za te prakse ustvarila le institucionalni okvir; hkrati pa tudi kot ideologijo, kot prevladujoč hegemoničen, navidezno zdravorazumski, racionalen diskurz, ki je prežel intelektualne, kulturne, politične in državne diskurze, za svoje vrednote vzel ideale človeškega dostojanstva in svobode, trg pa predstavlja kot povsem naravno zakonitost.^_[1] Moč neoliberalizma se skriva prav v predstavi o neizogibni ureditvi, o najboljšem možnem redu. Neoliberalna praksa naj bi vodila do splošne človeške blaginje, kjer »bi rastoča plima dvignila vse ladje«,^_[2] v praksi pa velikokrat prihaja do monopola oziroma oligopola, kjer močnejša podjetja izpodrinejo šibkejša; posledice neoliberalizma so onesnaževanje okolja, neenak dostop do informacij, monopolna, tudi politična moč, neenakomeren gospodarski razvoj, umik države, ki je zgolj navidezen, saj država služi kot korporacijska in konkurenčna entiteta na svetovnem trgu, velikokrat je nacionalistična in represivna, uničujejo se socialna solidarnost, socialna združevanja, delavske pravice in država blaginje, zmanjšujejo se socialni transferji, krči se socialna varnost, dobrine se preusmerjajo od revnih k bogatim, povečuje se ekonomska neenakost med ljudmi, prihaja do vse večje proletarizacije.^_[3]

/…/

Ko kapitalizem kot paradigmo družbene vezi vsili razmerja konkurence, izvrši izključitev družbenega, omogoči politiko sovraštva. Z izključitvijo solidarnosti se za samoumevno postavlja neenakost, svoboda drugega na tak način kot pogoj ni več omejitev moje lastne svobode, temveč postane grožnja. Prosti trg in kapitalizem nista samo sredstvo za dosego cilja, ampak postaneta tisto, kar daje smisel življenju samemu. Družba, kjer je red ekonomskega nad vsemi drugimi družbenimi sferami, tako vpliva na posameznika, kaj vrednoti v svetu, kako razmišlja, kako razume svet okoli sebe, kako se odloča, kako se obnaša do drugih, kako z njimi spleta vezi in kako pridobiva lastni družbeni status. Sistem s svojimi mrežami vrednot in institucij izvablja tisto najslabše v posamezniku sodobne družbe in v vsakem liku Khemirija: paranojo, tekmovalnost, krajo, nasilje, sovražnost, neiskrenost – celo do samega sebe. Brezup, ne samo kot čustvo, ampak kot dejstvo. Dramski liki trpijo fizični in duševni razpad kot rezultat poskusa utelešenja neoliberalnih vrednot. Lahko bi rekli, da je dejanski subjekt dela ≈ [približno enako kot] prav dohodkovna neenakost, saj je vsak izmed likov na svoj način ponotranjil neoliberalni ekonomski diskurz, ki ohranja beli, »hegemonističen« družbeni status in načine, kako dostopati do njega, ki naj bi bili meritokratski. Položaji in funkcije bi se tako naj dodeljevali glede na znanje, kvalifikacije, izkušnje in uspehe, za katere imajo vsi na videz enake možnosti, da jih dosežejo. Ideja meritokracije vsakemu sleherniku ponuja možnost, da se s trudom prebije v sam vrh družbene lestvice, Kherimijev tekst pa nam govori prav o tem, zakaj je meritokracija v sodobnem neoliberalnem svetu še ena dimna zavesa, ki posameznike ohranja, kjer so, ali jih spusti po lestvici še nižje in sabotira njihov neoliberalni uspeh.

Mani sicer skuša z utopično doktorsko disertacijo uničiti kapitalizem od znotraj in preko predavanj o van Houtnu, Lauri Lorenzo in Augustu Nordenskiöldu ustvariti alternativni svet, ki navdaja z upanjem in s pogumom za družbeno spremembo, a mu to ne uspe. Ne uspe mu pridobiti rednega mesta profesorja, v tekst je vpeta nemalokrat videna realnost prekarskih pozicij na poti do akademske kariere, realnost preživetja pa vpliva tudi na medosebni odnos s partnerico Martino: »Na začetku sva imela druge prioritete. O denarju sploh nisva razmišljala. Toda čas naju je spremenil.« Svojega poraza ne zmore povedati Martini in raje naskrivaj dela za preživetje kot fizični delavec, nato pade čez rob, izgubi prihodnost in življenje in se v delčku sekunde padanja, ki traja neskončno, zave, kaj je v resnici pomembno.

Njegova partnerica Martina, ki sanja o zemlji, prsti, hiši, topli gredi, zakolu, generatorju, tišini, samooskrbi z bio, ekološkimi in certificiranimi biodinamičnimi pridelki lastne kmetije, kar vidi kot svobodo, se prepira s podvojenim, potlačenim jazom, z notranjim hipermaterialističnim glasom brez etike in morale. Ta notranji glas, ki izhaja iz njene družine, ji ob odpovedovanju zaradi fizične in prekarne situacije, v kateri sta se znašla z Manijem, zapoveduje, naj uživa, pripoveduje, kaj vse si zasluži in česa vsega je vredna, in zaradi njega krade, zaradi njega ne uspe uiti miselnosti pripadnosti bogatejšega sloja in bolj luksuznega načina življenja, iz katerega izvorno izhaja. Ne uspe uiti željam po sanjskem vozičku, po dragem parfumu, lepotičenju, kosilih v restavracijah in življenju, kjer ni treba štediti na receptih, hoditi v službo, ki jo sovraži in kjer zasluži devet evrov na uro, živeti v majhnem, vlažnem dvosobnem stanovanju s sosedi pijanci v predelu mesta, v katerega si prijatelji ne upajo, imeti ekonomsko nekompetentnega partnerja, a čudovito hčer, ali vonjati smradu. Ker revščina je tudi smrad, je, kot trdi Mani, ki Martini na tiho očita romanticiranje revščine, tako značilno za višji sloj, trda in kruta: »Nič ni bolj ogabnega od bogataševega čaščenja revščine, od vaših lažno rosnih oči, ko vidite šibkega človeka, vaših toplih rok, ki bojo pomagale, skrbele, negovale in zbrale skupaj razbitine. Ampak samo tako dolgo, dokler je revščina lepo zapakirana, zabavna in nenevarna, obstajati mora okvir, umetnina, scena, vrednost zabave. Pomanjkanje sredstev se nikoli, nikoli ne sme pojaviti nepričakovano v vaši dnevni sobi, na vašem stopnišču, na verandi vaše počitniške hišice. Revščina ne sme iti z vami domov po obisku gledališča. Končati se mora, ko se končajo aplavzi, saj bi se sicer spomnili, da revščina ni poetična ali herojska, revščina je tišina in sramota, revščina so prijatelji, ki te pustijo na cedilu, so sklepne vezi, ki se trgajo, jeziki, ki utihnejo, očetje, ki izginejo.«

/…/