Vojna znamenitega italijanskega režierja in igralca Pippa Delbona je navdušila tudi na festivalu v Avignonu in na gostovanjih v Parizu, Bruslju, Riu de Janeiru, v Jeruzalemu in Ramali, na beograjskem Bitefu in v številnih drugih mestih, kamor je z njo potovala Compagnia Pippo Delbono.
Na polovici predstava bruhne v veliko baročno pantomimo, v pravi kabaret sveta, se sprevrže v nebrzdano vojno, kot je še nismo videli. Ta eksplozija ekspresionističnih podob pripelje do dolgih trenutkov skoraj popolne tišine, ko se vrneta Bobo in Gianluca, dve žrtvi oziroma dva preživela, ki sta utekla svetu. Nagovarjata nas z gibom, z nasmehom ljubezni. V Vojni Pippo Delbono hodi po robu. Gledalca je včasih strah, da se bo njegova gledališka skupina spremenila v mimohod socialnih primerov, dvor obrobnežev, ki jih je Delbono instrumentaliziral, da bi na njihov račun ustvaril želeno čustvo. Pippo Delbono zagovarja svojo odločitev. Pravi, da se je zanje odločil, »ker so lepi, ker obstaja umetnost, ki se rojeva iz napake, iz rane«. Ne le da jih ne izkorišča, še več, ti posamezniki nesporno prinašajo sijajno lepoto, lepoto grimas življenja, telesnih in duševnih ran, ki bolje osvetlijo krhko lepoto stvari, zaradi katere so te še bolj dragocene. Navzočnost teh obrobnežev, teh ljudi, ki veljajo za »norce«, nikakor ni samovolja. Na odru niso iz usmiljenja. To so umetniki v pravem pomenu besede, umetniki, ki razkrivajo in izražajo svet, v katerem živimo. Mar besedilo predstave ne pravi: »Uživam v pesmi in v plesu z vsakim posameznikom in s celim svetom in zato, brat, pravijo, da sem nor.«?
Guy Duplat (La libre belgique, 28.11.2003)