Kot piše v obrazložitvi nagrade, je Vojko Vidmar "gledalce kot baletni plesalec vedno prepričal z izjemno odrsko prezenco, karizmo, z energijo, s pretanjenim izpovedovanjem človekove notranjosti in s sijajno tehniko in jim v srce ter dušo z odra ali s televizijskega ekrana prenašal fantastično stanje kozmične radosti, kot v zadnjih letih sam imenuje stanje, ki ga baletni umetnik lahko doživlja".
Vidmar, ki je "kot baletni plesalec 40 let z dušo in telesom živel na odrskih deskah in pred kamerami", po oceni žirije predstavlja svetlejši del slovenske baletne zgodovine.
Z baletnimi koraki se je prvič srečal pri sedmih letih pod pedagoškim vodstvom Rusinje Nadežde Murašove. Po srednji baletni šoli pri Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje je diplomiral pri profesorici Lidiji Wisiakovi. Od leta 1966 je plesal v SNG Opera in Balet Ljubljana in leta 1975 postal solist.
Je zadnji iz generacije baletnih plesalcev, ki sta jih na plesno pot pospremila nestorja slovenskega baleta Pia in Pino Mlakar. O njem je Pino Mlakar med drugim zapisal: "S svojo karizmo duhovne in telesne enovitosti je Vojko Vidmar idealen plesalec baletnega modernizma ..."
Poustvaril je več kot 2400 kreacij v delih 70 domačih in tujih koreografov. "Bil je moderen kreativen plesalec z izvrstno plesno tehniko in silovito izraznostjo, ki je plesal vse od klasične vloge princa v baletu Giselle do samosvojih interpretacij karakternih vlog, kot sta bili Vrag v baletu Vrag na vasi Mlakarjevih in Vojak v Šparemblekovi Zgodbi o Vojaku," piše v obrazložitvi.
Sodeloval je s TV Slovenija, kjer je sooblikoval vrsto plesno baletnih oddaj, med njimi oddajo ob 90-letnici Pina Mlakarja Večna baletna domačija, umetniški dokumentarec O Labodjem jezeru, Abraham ljubljanske baletne šole, Trije obrazi plesne skupine Kazina ter portret Milka Šparembleka.
Prejel je številne nagrade - Župančičevo, Zlata ptica, tri priznanja jugoslovanskega baletnega bienala, dve priznanji Društva slovenskih baletno plesnih kritikov ter malo in veliko Prešernovo nagrado.
Nekaj let je bil predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS), od leta 2009 pa deluje kot član izvršnega odbora DBUS ter član komisij za nagrade.
Gostoval je tudi na mnogih baletnih odrih nekdanje Jugoslavije in sodeloval s televizijskimi hišami Češke, Hrvaške, Italije, Avstrije, Belgije, Nemčije.
Nagrado Lydie Wisiakove za posebne dosežke na področju baletne umetnosti v obdobju zadnjih treh let so letos namenili muzikologinji Danici Dolinar in arhitektki Mojci Turk. Nagrajeni sta za strokovno, dosledno ter pregledno avtorsko in oblikovno kreacijo razstave z naslovom 100 let slovenskega poklicnega baleta, so sporočili iz DBUS.
DBUS nagrade Lydie Wisiakove podeljuje od leta 1997, od leta 2013 v sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor. Komisijo so letos sestavljali Matjaž Marin kot predsednik ter Valentina Turcu, Alenka Ribič, Janez Mejač, Edvard Dežman, Petar Đorčevski in Tomaž Rode.