Vinko Möderndorfer: Nerodno mi je zase reči, da sem umetnik (intervju)

Vinko Möderndorfer se je rodil leta 1958 v Celju, kjer je končal gimnazijo pedagoške smeri. Študij je nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), na smeri gledališke in radijske režije. Po končani akademiji je začel delovati v slovenskih gledališčih. Podpisal se je pod okoli 100 režij. Deluje tudi kot radijski, televizijski in filmski režiser ter piše literaturo za otroke in odrasle. Objavil je več kot ducat pesniških zbirk, skoraj toliko romanov, okoli 30 dramskih del, je tudi avtor esejev.

V zadnjih dveh mesecih ste prejeli kar dve nagradi - Grumovo za dramsko besedilo Evropa in desetnico za mladinski roman Kot v filmu, ki je pred tem dobil že modro ptico. Kaj po vašem mnenju botruje tem in drugim številnim nagradam? Ste res tako dobri, je premalo konkurence ali pa je to zato, ker vas imajo žiranti radi?

Pri vsakem delu se potrudim, kot bi bilo moje zadnje v življenju. Svoje ustvarjanje jemljem zelo resno, poskušam biti do konca iskren tako v gledališču kot v literaturi. Če moj izdelek potem tudi opazijo, sem zadovoljen, a se s tem ne ukvarjam preveč. Vem, da moram vedno iskreno in pošteno opraviti tisto, kar sem si zadal, a je obenem treba imeti tudi srečo. Vsake nagrade sem vesel, prav tako sem vesel nagrad kolegov. Mislim, da gredo nagrade vedno v prave roke.

S svojo pojavnostjo dajete vtis mirnosti, morda celo ležernosti. Jaša Zlobec vam je nekoč pripisal blag značaj. Vse omenjeno pa ne velja za vaša dela, ki so eruptivna, družbeno angažirana. Kako je to združljivo?

Tudi sam sebi pripisujem umirjen in blag značaj, znam kontrolirati svoja čustva. Seveda se znam tudi razburiti. A poklic v gledališču od mene zahteva stabilnost, mirnost in energičnost hkrati. Kot režiser sem v gledališču le redko povzdignil glas. Sem pristaš konverzacije in reševanja konfliktov na blag način. Povsem nekaj drugega pa je čustvena raven. To, da imaš blag značaj, še ne pomeni, da problemov družbe ne čutiš z vso ostrino. No, ampak ljudje sami sebe vidimo drugače, ponavadi lepše, kot nas vidijo drugi. Bog ve, kaj si o meni mislijo igralci.

Veljate za enega najbolj produktivnih sodobnih ustvarjalcev. V nekem intervjuju ste omenili, da nimate ustvarjalnih kriz. Je tu razlog za tako veliko storilnost?

Ustvarjanja ne jemljem kot navdih, ampak kot rezultat razmišljanja, trdega dela in kritičnega odnosa do sveta. Obenem pa imam v sebi tudi močno željo po pripovedovanju zgodb. Te vidim vsepovsod. Doživel sem že različne krize, ustvarjalne pa na srečo še ne.

Samega sebe primarno ocenjujete kot literata, čeprav ste poklicno zavezani gledališču. Menda ste se na AGRFT znašli slučajno, vaša otroška želja je bila biti policist...

Res je. Hotel sem biti policist. No, mogoče kriminalist. To je poklic, ki je že bliže temu, kar počnem. Kriminalist razvozlava zgodbe, jaz pa jih ustvarjam. Kakorkoli, to so bolj anekdote. Sicer pa si večkrat privoščim, da, glede na razpoloženje, rečem enkrat, da imam raje gledališče, drugič pa literaturo. Mislim pa, da ta poklica v resnici sploh nista tako zelo drugačna. Gre za ustvarjalen, razmišljajoč odnos do sveta. Sicer pa je tudi gledališče zavezano besedi.

Kako bi opisali poklic režiserja?

Čedalje bolj ugotavljam, da je poklic režiserja blizu nekakšni umetniški filozofiji. Režiser je tisti, ki razmišlja o problemih nekega besedila oziroma sveta in nato svoje razmišljanje poda skozi prostor ali skozi filmske ali zvočne podobe. To je režija. Vse ostalo je obrt.

Imamo v Sloveniji dovolj dobrih komedij? Pred kratkim ste dejali, da je slovenskih režiserjev komedije zelo malo, da jih lahko z vami vred naštejete na prste ene roke...

Komedije je veliko, ker sodi na tržno področje zabave. A prave komedije, kot jo razumem sam - komedija kot družbenokritična umetnost oziroma satira - je zelo malo. V 70. letih prejšnjega stoletja sta na tem področju ledino orala Žarko Petan in moj profesor Miran Herzog. Takrat je bila komedija skoraj prepovedana. Socializem ni maral lahkotne zabave; bal se je tudi družbene kritike in smeha, ki je pomenil svobodo. Smeh je svoboda in hkrati očiščenje. Lahko bi rekli, da je smeh edino, kar je še ostalo od katarze.

Komedija je najtežja gledališka zvrst. Občinstvo se zelo rado in hitro smeje, a to gledališčnikov ne bi smelo zadovoljiti. Komične domislice pozabimo, preden pridemo domov, dobre komedije, ki skozi smeh kaže resnico sveta, pa ne tako hitro.

Režirate tudi operna dela...

Opera je moja največja gledališka ljubezen - gledališče gledališč. Največ, kar se lahko v gledališču zgodi, se zgodi v operi. Zgodba, drama, emocije, intenzivnost, strast, spektakel - vse!

Pa se vrniva k literarnemu ustvarjanju. Na vaše pisanje je, kot večkrat omenjate, vplival ded, ki ga sicer niste poznali. Omenjate tudi strah, ki ste ga opazili pri babici. Je ta "medvojni strah" po vašem mnenju še prisoten v naši kolektivni zavesti?

Ne vem, če je še. Bil pa je prisoten v moji družini - strah pred vojnimi in povojnimi dogodki. O politiki doma nismo govorili. Moj ded je bil socialist, potem kot informbirojevec zaprt na Golem otoku. Njegovo zgodbo odkrivam šele zdaj, delno tudi zato, ker zaradi strahu o tem nismo govorili, delno pa zato, ker so ga njegovi "kolegi" komunisti zelo intenzivno izbrisali iz političnega življenja. To preteklost družinske zgodovine danes odkrivam brez zamer, brez sovraštva, zgolj kot dejstvo nekega časa in življenja, ki je minil. Žal pa preteklost nekateri novodobni politiki vse prevečkrat izkoriščajo za svoje namene. Dokler se to ne bo končalo, bo državljanska vojna na Slovenskem še kar trajala.

Kljub realistični pisavi nekatere stvari poveste na simbolni ravni. Osrednji motiv oziroma simbol zgodbe vašega deda so njegovi čevlji.

To je zgodba, ki zgodovinsko najverjetneje ni čisto resnična, je fikcija. Postane pa realno pretresljiva ravno skozi zgodbo čevljev, ki mu niso bili po pripovedovanju babice nikoli prav. To je simbol za njegovo trmasto in pokončno držo - nobena politika oziroma ideologija mu ni bila prav. Nikakor ni našel pravih čevljev in je tako bos odšel tudi s tega sveta.

V enem vaših zadnjih intervjujev ste dejali, da ste cinik. A tega v vaših otroških delih ni zaznati...

V otroškem svetu ni prostora za cinizem. Tega vzpodbudi razočaranje. Ciniki postanemo takrat, ko damo skozi veliko razočaranj. Ko pišem za otroke ali o njih, se preselim v njihovo dušo. Te pa so čiste, angelske.

Kako se vam je kot odraslemu, zrelemu človeku uspelo vživeti v dušo 11-letnega najstnika?

Ni mi bilo težko. Ob nečaku Gašperju sem se spomnil sebe kot najstnika. Kot pisatelj vedno pišeš o sebi. Že Aristotel je govoril, da je umetnost oživljanje nečesa. Če se znaš vživeti, se preseliti v otroško dušo, ni težko pripovedovati zgodbe, tudi za otroke.

V čem je roman Kot v filmu filmski?

Vsak dober narativni roman oziroma roman, ki pripoveduje zgodbo, je filmski. Mora biti slikovit, dinamičen, imeti mora jasno in plastično izrisane značaje. Vse to pa so tudi značilnosti filma.

Jeseni se obeta nov film - Inferno. Menda bo zelo družbeno kritičen.

Film je socialna drama. V ospredju filma je zgodba mlade družine z dvema otrokoma, v kateri oba starša izgubita službo. Od tu spremljamo njihov boj za preživetje. Usoda družine je človeško pretresljiva in prepoznavna. Filmska zgodba ni banalno politična. V njej ne omenjam aktualnih političnih razmer, prav tako nobenega slovenskega politika. Saj nisem nor. Politike bomo, hvala bogu, kmalu pozabili, naš film pa bo ostal. Inferno je evropska socialna zgodba, ki se žal lahko dogaja kjer koli in kadar koli.

Bi se morali po vašem mnenju umetniki bolj neposredno vključevati v družbeno dogajanje, ali je dovolj, da na družbene težave opozarjajo v svojih delih?

To je dovolj. Biti politično aktiven je smrt za ustvarjanje. Umetniki lahko skozi svoje ustvarjanje na veliko bolj pošten način povejo, kaj si mislijo o svetu. Hkrati pa niso zavezani nobeni politični opciji, samo sebi in svojemu ustvarjalnemu etosu.

So politiki v Sloveniji po vašem mnenju bolj prepoznavni od umetnikov?

Na žalost res živimo v takem času. Drugače bi bilo, če bi bila družba stabilna, a evropska to trenutno ni, slovenska pa še manj. Tudi mediji preveč prostora namenjajo politikom; predvsem pa kar tekmujejo v hlastanju po slabih dogodkih. Se mi zdi, da poročanje na slovenskem nič drugega kot prognoziranje, kaj bi bilo, če bi bilo. Kar je bolno. Toda tudi ta čas bo minil. Prišel bo čas, ko se bomo vsi skupaj ukvarjali z lepimi rečmi, ki nas bodo bogatile zgolj v dušo. Ne vem, kdaj bo to. Ampak bo.

Vaš formalni status je samozaposlen v kulturi. Samo od literature bi verjetno težko živeli.

Če bi živel samo od literature, bi bil lačen. Stanje samozaposlenih v kulturi je katastrofalno - nobenih pravic, le dolžnosti. Biti svoboden ustvarjalec pomeni biti izbrisan državljan. Sam se sicer nimam pravice pritoževati, saj sem doslej dostojno preživel, strah pa me je za mlade ustvarjalce, ko vidim, kako se jih izkorišča in brezobzirno pušča na cedilu. Danes pravzaprav sploh nimamo kulturne politike. Imamo veliko kulturniških politikantov, nimamo pa politikov, ki bi jim bilo jasno, kaj se v podivjanem tajkunskem kapitalizmu dogaja s slovensko kulturo. In zato se vračamo v cankarjanske in cukrarniške čase. Priča smo velikemu kulturnemu izbrisu. Če bomo slovenskemu narodu izbrisali umetnike, bodo ostali le politiki, ti pa v glavnem nikakor niso dovolj duhovno bogati.