Odlomki iz gledališkega lista uprizoritve

Sodobni francoski dramatik Joël Pommerat nas v drami Ponovna združitev dveh Korej (napisani leta 2013) sooča z ljubeznijo kot gonilno silo dramskega dogajanja skozi različne bolj ali manj zapletene situacije, porojene v vsakdanjem življenju. Pommerat izraža svoje videnje ljubezni v banalnostih vsakdana, kjer praviloma ne najdemo velikih pesniških besed ali filozofskih razglabljanj, lahko pa ljubezen občutimo kot močno prvinsko čustvo, ki nas povezuje z avtentičnostjo naše biti, kar nas dela srečne in izpolnjene, ali pa nesrečne in izgubljene, če v našem življenju ni ljubezni. Tu in tam kateremu od Pommeratovih likov uspe (ali je uspelo) doživeti avtentičnost biti, torej izvorno stanje ljubezni, vendar so zmožnost (po)doživljanja tega stanja izgubili, zato ga nenehno iščejo, ne da bi ga znali opredeliti.
─ Vili Ravnjak

Francoski gledališki ustvarjalec Joël Pommerat (1963) je najpogosteje opredeljen z oznako avtor-režiser, saj je njegovo dramsko ali točneje gledališko pisanje neločljivo povezano z režijsko izvedbo. Postavljanje besedil drugih avtorjev – v poltretjem desetletju delovanja se je to zgodilo le enkrat – je pri njem dejansko izjema. A če se sovpadanje avtorske in režijske funkcije pravzaprav ne zdi nenavadno – navsezadnje je takšne primere zlahka najti tako med današnjimi kot tudi med gledališkimi ustvarjalci preteklih dob –, velja izpostaviti njegov značilni postopek. Najprej ga je možno opisati kot pisanje, ki nastaja sočasno z režijo; vendar gre pri tem poudariti, da so smernice avtorja jasno zastavljene (uprizoritveni proces tako ni prepuščen prostemu ustvarjalnemu toku).
─ Ana Perne

Svet individualizma, v katerem nekdanjega suverena, ki je nekoč poosebljal oblast in določal norme družbenega delovanja, nadomešča neskončno število možnosti in izbir, je razprl nevaren teren, na katerem je vse prepuščeno lastni iznajdljivosti posameznika. Takšna družbena ureditev, ki odgovornost vzpostavljanja identitete prelaga na ramena posameznika, pa zarezuje globoko rano v ljubezenska razmerja, saj zahteva nenehno izpopolnjevanje in dograjevanje neponovljivih osebnosti jaza. »Zaradi tega nenavadnega stanja je postala v naši dobi ljubezen bolj kot kdajkoli pogoj za samouresničitev, hkrati pa sama neuresničljiva, kajti v ljubezenskem odnosu ne iščemo drugega, temveč preko drugega samouresničitev.« (Galimberti, 11) Prav to nenavadno stanje pa je spodbudilo Joëla Pommerata k pisanju igrivih, a hkrati tudi izpraznjenih in otopelih dialogov, ki ponazarjajo hlad in odtujenost sodobnih medčloveških odnosov. V naslovu Ponovna združitev dveh Korej je tako moč zaznati avtorjevo ironično igro metafor, v kateri verjetnost transcendence z individualizmom zamejenega območja enači z možnostjo prestopa korejske demilitarizirane cone, ki – paradoksno kot ena izmed najbolj oboroženih mejnih površin sveta – ostro razdružuje ozemlje korejskega polotoka.
─ Anja Rošker

Ljubezen, kakor jo na splošno predstavlja Joël Pommerat, je v prvi vrsti »egovski projekt«; dramski liki so osredotočeni predvsem nase, na to, kaj kot osebe čutijo oziroma kako prisotnost ali odsotnost ljubezni doživljajo. Kadar je ljubezen »egovski projekt«, vsako njeno uresničenje prej ko slej privede do razočaranja in nezadovoljstva.
─ Vili Ravnjak

Vsak prizor je kompleksna celota. V vsakem prizoru bi lahko našli univerzalno (arhetipsko) življenjsko situacijo in kakšno citatno izjavo. Mogoča sta za splošno razumevanje miselnega in čustvenega konteksta, v katerem se gibljejo Pommeratovi junaki, bistveni dve izjavi. Prva se nanaša na intenzivnost doživetja zaljubljenosti, ki prerašča v univerzalni občutek ljubezni, izreče pa jo mož, ki v bolnišnici obišče svojo ženo, ki je zaradi bolezni izgubila spomin, on pa ji ga s pripovedovanjem o njuni skupni preteklosti zaman skuša povrniti: »Bila sva kot polovici, ki sta se izgubili in se potem spet našli. Čudovito je bilo. Bilo je, kot bi Severna in Južna Koreja odprli vrata in se spet združili in bi se ljudje, ki se dolga leta niso mogli videt, znova našli.« Drugo izreče zdravnik obsesivno zaljubljeni oskrbovanki v socialnopsihiatrični ustanovi, ki zanosi z mladim delikventom, noče pa se odpovedati otroku (splaviti): »To, kar se dogaja v tebi, je samo nevrokemična reakcija. (…)  Kar ljudje imenujejo ljubezen, je kot alkohol ali droga. … Ko se človek po treh mesecih, treh letih ali štirinajstih dneh zbudi iz ljubezni, se zave, da se mu je bledlo, da je bilo vse domišljija in da nima nobene vrednosti …« Ker ga dekle ne sliši, streznjeno doda: »Srečo v življenju moramo iskati v sebi, ne v drugih. Predvsem pa ne v ljubezni.«
─ Vili Ravnjak

Ponovna združitev dveh Korej vendarle govori o nas. Vrsta zgodb o različnih oblikah ljubezni (zaljubljenosti, navezanosti idr.) dopušča možnost vzpostavitve stika s sprejemniki, ki imajo v ljubezni različne izkušnje. Tematizacija se ne omeji na heteroseksualne pare in sploh ne na izključno zakonska razmerja; ljubezen je zajeta denimo tudi na področju prijateljstva ali delovnega razmerja. V živeto sedanjost se lahko prikrade iz odmaknjene preteklosti, iz neke druge stvarnosti; vrne se, da bi pokazala na resnična občutja. Pommerat v svojih delih pogosto prepleta resnično in imaginarno, sanjsko; pri njem sobivata vsakdanje in nenavadno. V dveh Korejah izmišljeni svetovi povzročijo trk z resničnim, nezavedne želje se pojavijo, da bi odprle prostor intimnim preizpraševanjem, preteklost preizkuša sedanjost. V situacijah je prikazana bolečina, težkost, celo krutost življenja; do udarca včasih pride ob melodiji, ki slika skrajno nasprotno vzdušje. Na drugi ravni ima vnos absurdnega v igro potencial vzbujanja smeha; ob prisotnosti komičnih elementov pa pridobi prikaz ljubezenskih preizkušenj mestoma skorajda lahkoten značaj. Tako ne čudi izjava ene izmed oseb, ki ima nenadoma občutek, da se je znašla v telenoveli.
─ Ana Perne

Toda Joël Pommerat je kljub odslikavanju izpraznjenih ljubezenskih odnosov, ki zaradi obsesije posameznika s svojim jazom ne premorejo globljih čustvenih vezi, ponudil možnost transcendence v območju (ra)združevanja dveh življenj. Tako se moški, ki Muriel iztrga iz tveganega objema nekdanjega ljubimca, po ponovni združitvi z ženo odloči njuno vez prekiniti in sam stopiti na nevaren teren onkraj vsakdanjosti, domačnosti in navade. A še pogumneje proti razdružitvi dveh življenj zakoraka ženska, ki se sredi noči odloči zapustiti moža. »Ljubiva se, ampak to ni dovolj,« skuša možu pojasniti razloge za svoje nenavadno početje. »Ljubezen v resnici ni dovolj. Ja, tako je, vem, da je grozno, ljubezen ni dovolj,« še naprej vztrajno ponavlja, da bi moški doumel sporočilo njenih na videz protislovnih besed. Žensko je k razdružitvi dveh življenj nagovorilo spoznanje o nezadostnosti z jazom omejene ljubezni, ki ne seže onkraj individualnih meja posameznika. Zato se odloči odpraviti se na tvegano pot želje, ki vodi k transcendenci korejske demilitarizirane cone. Ponovno združitev dveh Korej morda pogojuje prav nenadna razdružitev dveh življenj. Zato pogumno izstopiti iz zatočišča navade in zabrisati meje med jazom in svetom. Joël Pommerat nas kliče k pustolovščini!
─ Anja Rošker

(Iz gledališkega lista uprizoritve)