Vrne se k nekaterim stereotipnim podobam, preko katerih si moški in ženska utirata pot v lastno identiteto, ko se (na videz) samostojno odločata o razvoju in poteku dogodkov in sprašujeta, ali absolutni stereotip sploh obstaja. Ravno zaradi tovrstnega »lahkotnega« gledišča lahko tragičnost ali komičnost trenutka življenja dveh ljudi zagledamo v luči nečesa odmaknjenega; kot da se to v resnici ne dogaja njima, pa je vendar je resnično, saj se v koščkih dogaja vsem nam.

Dogajanje je postavljeno v življenje dveh ljudi, ki poskušata najti skupen dialog s pomočjo izvirnih domislic in iskanjem nepredvidljivih situacij, ki so v njunem monotonem življenju že izgubili svoje mesto. Oba, skoraj prepričana v trditev: »Vse je tako, kot mora biti,« se odločita za nasprotno. Odločita se, da bosta prisluhnila lastnim potrebam in željam. Vendarle se, ujeta v svoj »življenjski moto«, ves čas spoprijemata z vprašanjem, zakaj je, če je vse tako, kot mora biti, to, kar se zgodi ravno to, česar nočeta.

Na drugi strani nenehno spreminjajočih se ritmov in načinov življenja, ki postajajo vse bolj porozni, fleksibilni in fluidni, so stereotipi tista absolutna usedlina, ki (za njimi) ostaja. Njihova nenehna raba jih dela obstojne in trdovratne. Ja, trdovratne. S trdim vratom. Kaj pritiče vlogi njega, ki naj bi se ji nenehno dokazoval, in kaj vlogi nje, ki naj bi ga absolutno sprejemala? Naenkrat nimamo več niti njega, niti nje, zgolj niz razpršenih podob, okrušenih zgodb, na pol pojemajočih stereotipov, ki se pojavljajo in izginjajo, ki so ves čas prisotni in obenem odsotni. Absolutno je samo to, da nas držijo v preteklosti, medtem ko odmislimo, da so absolutno tukaj in zdaj. Androidi.

Vpliv »spontane ideologije« moškega in ženskega principa je viden tudi na tako bizarnih področjih, kot je straniščna higiena, meni Slavoj Žižek. Če je v Italiji stranišče samo luknja, je v Nemčiji oblikovano tako, da vsebina ostane vidna še dolgo za izločanjem, medtem ko francoski WC-ji produkte takoj odplaknejo. V »spontanem obnašanju«, kot je odplakovanje,  pride na dan razlika v odnosu do sveta, dela, telesa, ki je ideološko določena in sega na vsa področja zasebnega življenja – kar pa je ponovno stereotip. Absolutno. Usodnost dogodkov, ki v življenju na nas delujejo skoraj uničujoče, se skozi drugačno gled(al)išče lahko sprevrže v komično, simpatično, bizarno, absurdno. Na koncu pa je vse vedno tako, kot mora biti.

Ponovitev predstave bo na sporedu 30. junija 205 ob 21. uri v Plesnem teatru Ljubljana