Predstava Pas de tea je duet Kaje Janjić in Matica Bobnarja, preplet sodobnega plesa z gledališkimi prvinami. Idejna zasnova in besedilo predstave je delo Bobnarja, Janjićeva pa je poleg koreografije poskrbela tudi za scenografijo in oblikovanje videa.
 
Pas de tea raziskuje stanje med počitkom in »socialnim kapitalističnim jazom«, med artikuliranim in neartikuliranim – stanje somraka. Gre za iskanje potenciala komunikacije med dvema odtujenima posameznikoma, od katerih vsak operira z multitudo prodajnih-socialnih identitet, v stanju vmesnega samotnega sebstva. Kaj se zgodi, če ti oseba, ki živi v sosednjem stanovanju v trenutku somračja potrka na steno, kako izgleda ples samote dveh, ki jih ločuje nevidna stena? Kako se dotakniti na daljavo, kako se dotakniti sebe? Obenem gre za iskanje najbolj izmuzljivega v posamezniku, iskanje špranj in razpok v tekstu, iskanje besed za neubesedljivo, poskus vstopa v molk.
 
Posameznik, ki ga Kaja Janjič in Matic Bobnar povabita na čaj, je ponesrečen stranski produkt sistema, ki favorizira prekerne delavce, gre za nevidne posameznike, t.i. »drifterje« - brez doma, brez stalnosti, prodajalce idej in sanj, vikend narkomane, ljubeče matere in žene, ki na skrivaj zbirajo hladno orožje, statiste, preizkuševalce zdravil in kozmetike ali pač zgolj običajne posameznike, ki čutijo, ki mislijo, ki nočejo biti črni ali beli, ki jih pred spanjem vsaj kdaj zbegajo vprašanja o samoti, smrti, ljubezni, sebstvu...
 
Pas de tea je besedna igra, ki iz termina Pas de deux (Korak v dvoje, Ples dveh) izpodrine dvojino in jo zamenja z naključno besedo/tekstom »tea« (čaj). Avtorja se ob skodelici čaja podata na potovanje v brezno govorice in usedlin neštetih tekstov, ki se skrivajo v vsakem od nas. V globinah se poigravata z govoricami in na površje prineseta drobce spregledanega in prezrtega. V njih iščeta možnosti, vendar ju vrtinec govorice vedno znova potegne nazaj v neskončno razpoko. Vmes je namreč vse, tudi čas.