V ozadju igra Beethovnova sonata Quasi una fantasia, pred mano obraz ženske, ki trideset let po izumu letala že pilotira svoje. Ki vozi avto, čeprav si lahko privošči šoferja. Žensko, ki si v okviru meja svoje zlate kletke nenehno utira pot na svobodo, kot prodre morje zmeraj skozi še tako trdne stene peščenih gradov, ki jih zidajo otroci. Le da je ona oboje, razdiralni val in graditeljica gradov, neumorna sanjačica – una fantasia.

Veronika svobode ni videla kot absoluta ali brezmejnosti, temveč v okviru meja lastnih zmožnosti. Brezkompromisno realnost, ki je njeno življenje usmerjala na podlagi njenega spola, je gladko prezrla. Najprej z glasnim uporom, potem taktično, kot polkovniki, ki jih zaradi naklonjenosti vojskovanju tako ni marala. V okviru tujega sveta si je ustvarila svojega in s tem način življenja, ki se je v odnosu do družbenih pričakovanj samovoljno iztiril. In vendar je na koncu, kot je zapisal Jančar, zdrvel proti Veroniki in čeznjo.

Ujetost ženske v družbenem sistemu, ki ji zagotavlja svobodo pod pogojem zatrte individualnosti, je kot deviacija pogodbe s hudičem, podpisane z rojstvom in naznanilom »Punčka je!«. Spol je a priori političen, zapakiran v paket pričakovanj, izhajajočih iz družbenih vlog, tako spolnih kot razrednih. Čeprav to ni omejeno zgolj na ženske, pa je njim v dotičnih okvirih podanega veliko manj manevrskega prostora. Tako v času Veronikine zgodbe kot zdaj, čeprav z nekaj nezanemarljivimi spremembami, je ženska v mnogih ozirih definirana na podlagi moškega. Konec koncev prav najbolj brana knjiga na svetu pravi, da je »gospod Bog iz rebra, ki ga je vzel človeku, narédil ženo in jo pripêljal k človeku. Tedaj je človek rekel: 'To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.'«

Vendar se Veronika ne pokori vnaprej zarisani poti, temveč se odloči ustvariti svojo. Zanjo okviri niso okovi, prej črte, zarisane s kredo, ki si jih zmeraj malce prilagodi. Za to so seveda vsaj do neke mere potrebne podporne strukture okolice, naj bo to v obliki bolj svobodomiselnega Lea Zarnika ali pa družbenega statusa – kar je za nekoga alternativa, je za mnoge druge še zmeraj utopija.

Družba pa odstopanj tradicionalno ne mara, še posebej ne slovenska in še toliko manj v času vojne. Stremi k povprečnosti in pridnosti, v kolikor avtoriteta ni upodobljena v osebi, je izražena skozi pravila. Ponotranjenega zavedanja, da tovrstne dihotomije prav-narobe ne opolnomočajo posameznikov v svoji individualnosti in posledično družbe kot pisane celote, v naši post-avtoritarni družbi še zmeraj ni. Povedi so tako redko vprašalne, pretežno trdilne, pogosto celo velelne. Taista družba, ko z vlakom drvi čez vse (moderne) Veronike Zarnik in Ane Karenine, sama sebi koplje jamo – v najboljšem primeru v obliki statusa quo, v najslabšem z zdrsom v regresijo.

Življenje je toliko večje od človeških konceptov, da jih pogosto brez opozorila preseže, nam pa pusti, da iz njih gradimo svoj svet kot absolut. Eden izmed primerov je vojna, prastari boj brkatih egov, katerih posledice so več tisoče smrti, »povožene žabe«, v katerih je Veronika videla nesmisel adolescentnih bojev z mehaničnimi pestmi. Nonsens. In oči, še zmeraj žive, s pogledom, ki ne vidi več.

Tako so Veroniko, ko je bila še živa, gledali vsi – poročnik, Jeranek, nemški zdravnik Horst Hubmayer ... –, a videli so jo šele tisto noč po njeni smrti, vsak po svoje, ko je več ni bilo. Pa vendar jih je ona videla veliko prej, skozi občutke, ki jih ni zatirala, temveč jim je pustila zaživeti. V svetu, kjer razum enači pravilom in tuje mnenje nadvlada lastno resnico, je slika Veronike, »ženske posebne sorte«, prekrila tisto, katere glasu nam ni bilo nikoli zares dano slišati. Veronika, kot jo poznamo, je še zmeraj sestavljanka projekcij tistih, ki so jo obkrožali. Intimni, nam neznani del bo za vedno ostal samo njen. Jančar, ki je doma za knjigo prejel svojega tretjega kresnika, nato pa še kresnika desetletja in številne tuje nagrade v tujini , ji je s tem poklonil obliko svobode, ki nam je v življenju vse redkeje omogočena. Namreč svobodo interpretacije, da ostane bistvo osebnosti skrito javnosti. Spoznanje, da Veronike ne bomo nikoli zares poznali.

To dejstvo, ki prinaša precejšnjo mero nesigurnosti, pomanjkanje pregleda in s tem nadzora nad sočlovekom, pa pogosto vzbudi negativna občutja, kot so dvom, bes in zavist. Slednja postane zlahka strupena kača, ki se naseli v srcu, in od tam širi strup – najprej v oči in ušesa, nazadnje tudi v um. Veronikina ekscentričnost, ki je tako privlačila, je mnoge hkrati odbijala. Kot prepovedan sadež je v dnu duš prebujala sebičnost, željo po posedovanju bitja, ki je očaralo prav s svojo samovoljnostjo. Kombinacija hipnosti, otroške navdušenosti in neukrotljive ženskosti je zmešala glavo ničkoliko moškim, na koncu pa, tragično, vodila tudi v lastno smrt.

Prihodi Nemcev na graščino so krhali odnose med pripadniki osvobodilne vojske in graščakoma, vendar je bila kaplja čez rob prelita šele ob Jeranekovem sumu Veronikine afere z zdravnikom Hubmayerjem, domnevnim gestapovcem. Bila je tako rekoč dvojna izdaja: moških (njega) in države (partizanov). Želja po kaznovanju, rojena iz prvega, je v drugem dobila podporo. Živalskost, ki je ob tem izbruhnila v fantih, tako ni imela izvora v Veronikinem domnevnem političnem interesu, temveč v spolnem. »Kurba gestapovska,« so ji rekli, z gnusom, večjim od kakršnekoli politične izdaje, kajti v njihovih očeh je izdala njih – njihovo moškost. In žgoči bes, ki se je ob tem razplamtel, ni bil zgolj poln jeze, temveč predvsem erotične nemirnosti. Kot v J. G. Ballardovem Crashu so fante grozovitost, nevarnost in nepredstavljivost situacije vzburile in napadli so nazaj – ne nemških sovražnikov, temveč njo, ki jim je moškost vzela. Zakaj? Ker je bila ženska, ki svoje erotične in življenjske odprtosti ni zatirala. Ali po njihovo: ker je bila ženska.

Nobeden izmed ostalih ženskih likov se namreč ni izrecno upiral, čeprav sta bili obe ženski prav tako odločni in trmoglavi. A vendar se, kar se tiče družbenega položaja, nista premaknili izven postavljenih meja. Joži se Jeraneku v ključnem trenutku ni uprla, saj je bila premoč jasna in strah prevelik. Ohranila je zvestobo sebi in družini ter pogumno izpeljala dano nalogo do konca, četudi bi lahko v tistem trenutku samo bežala. Mati, sicer nič manj načelna, je svoj pogum ohranjala z naivnim upanjem, čeprav se je čas zanjo v tistem trenutku, ko sta Zarnikova zapustila domačijo, ustavil. Kljub temu da je v zgodbi glas dan obema ženskima likoma, se na koncu vrneta v konformno realnost, ki za Veroniko v resnici ni nikoli obstajala.

Kdo sta Joži in mati zares bili izven svojih vlog, ne izvemo – Joži gre naprej in se poroči z nekom iz vasi, mati pa ujeta v preteklost čaka. In zazdi se, kot da je v tistem tragičnem trenutku, ki se je razvlekel čez preostanek njenega življenja, opustila pričakovanja, ki so v preteklosti kdaj zasenčila želje in potrebe njene hčerke ter prav tako nje same. Naenkrat so se strukture, ki so bile prej nepremostljive, razblinile in edino, kar je imelo vrednost, je bilo pojasnilo Veronikinega izginotja. Medtem ko so možje pred tem delom zgodovine pobegnili, sta mati in Joži spomine obujali do konca.

V svetu nenehno ponavljajočega se in večno kompleksnega odnosa med posameznikom ter aktualnim družbenih kontekstom so dela Draga Jančarja še posebej znana in občudovana prav po prikazu izkrivljenosti zgodovine skozi bit, identiteto in položaj posameznika. V mnogih izmed tako doma kot v tujini večkrat nagrajenih knjig je slednji upodobljen v obliki ranljive ženske, vendar je roman To noč sem jo videl v tem oziru izjema – Veronika je namreč vse prej kot nedolžno in nebogljeno dekle, ujeto v kolesje usode, temveč odločna in uporniška ženska, ki se je pripravljena za svoja načela boriti. Njen ples z usodo je zato divji, meje med tistim, ki vodi, in tem, ki sledi, pa zabrisane – dokler je usoda ne spotakne.

Več kot pol stoletja je že minilo od Veronike, ki je »živela na luni«, ko na slednji drugi niti še pristali niso. Zdaj, ko postaja tovrstna fikcija vse bolj realnost, se v neki nenavadni zanki vračamo v čas Veronikine svobode, ki to ni nikoli zares bila. Ponovno preizpraševanje pravic in vlog na podlagi spola, ki jih marsikje še zares nismo uveljavili, zmerjanje tistih nekaj političark, ki so se prebile skozi ovire potencialnih porodniških »dopustov« do raznih odločilnih položajev, s »kurbami« zgolj zato, ker so ženske na poziciji moči, ponoven porast brkatih mož, ki zdaj v kontekstu cepiv zagovarjajo »moje telo – moja izbira«, v kontekstu pravice do splava pa »tvoje telo – moja izbira« itd., dokazuje, da ni nič zapečateno in samoumevno, da čas ni premosorazmeren z napredkom in da Veronikinih bojev še zdaleč ne moremo brati kot stvar preteklosti. Zatorej politiko na stran in z Veroniko naprej.

(iz gledališkega lista uprizoritve)