V osnovi gre za sistem dramskih miniatur, za kolažno dramsko strukturo več kot 20 prizorov, dramsko lepljenko, ki ponuja dramaturško dinamiko. Po njenih besedah je osnovna misel predstave, da je, če velja, da je gledališki oder zrcalo sveta, tu zrcalo razbito na koščke, v katerih se zrcalijo drobci sveta.

Kot je pojasnila, so pri Valentinu vsi prizori pisani po istem vzorcu. Valentin svoje dramske subjekte umešča v preproste življenjske situacije, ki zaradi jezikovne ali drugačne pomote in človeške trme ustvarjajo učinek komičnega absurda, zapleti pa ponavadi eskalirajo do paradoksa.

Njegovi liki so trmasti posamezniki, vase zaverovani egoisti, ki hkrati verjamejo, da so vsevedni, in ki zaradi svojega značaja ne morejo narediti niti koraka naprej. Osrednja tema je posameznikova ujetost v začarani krog absurdne situacije. Valentin je mojster absurda, vendar je njegov absurd v nasprotju z Ionescovim nadrealnim absurdom bližje realnemu življenju.

Njegovi skeči nas po besedah Mirčevske nepretenciozno opozarjajo, da se svet utaplja v človeški neumnosti, vsak od nas pa se ima za vsevedneža oziroma modrijana. Njegov rokopis pripisuje krivdo za vse katastrofe "zaciklanosti" uma.

Za predstavo je bilo material nujno nadgraditi oziroma ga postaviti v nek miselni okvir. Vse prizore so zato umestili v kontekst gledališča. Kar je v izvirniku zgolj situacijska ali jezikovna pomota, so dopolnili z dodatnim dramskim kontekstom. Tako so vzpostavili dvotirno strukturo - ne enem tiru je tekst, ki predstavlja neko absurdno situacijo, na drugem pa realna situacija iz gledališkega miljeja.

Še posebej so se, kot je poudarila, ukvarjali s fenomenom komičnega. Čeprav so Valentinovi monološki skeči pisani po matrici standupa, je mogoče reči, da je njegov rokopis najbližje dramatiki absurda. V procesu nastajanja uprizoritve so preverjali in raziskovali sredstva, ki ustvarjajo nepretenciozno komiko, zanimalo jih je komično, ki se ne poslužuje sredstev všečnosti.

Miler, ki je besedila tudi prevedel, je izpostavil, da lahko Valentinove prizore igrajo le igralci, ki obvladajo minimalistično komiko, ki niso grobijani. V predstavi nastopa šest igralcev, ki jih je izbral v prepričanju, da najbolje obvladajo to materijo. Tudi vsa besedila so bila izbrana in prevedena z mislijo na posamezne igralce.

Bavarski komedijant, kabaretist, klovn, pisec kabaretskih točk, pesnik filmski igralec in filmski producent iz prve polovice 20. stoletja Valentin je sicer poznan tudi kot bavarski Charlie Chaplin. Kot je poudaril Miler, je močno vplival na nemško gledališče, še posebej na Brechta.

V predstavi igrajo Janez Škof, Maja Končar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Alojz Svete in Silva Čušin. Scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Jelena Proković, glasbo je izbral Miler, oblikovalec luči je Andrej Hajdinjak, lektor Arko.

Premiera bo v soboto, 16. aprila, ob 20. uri.