Ena vodilnih sil mariborskega Baleta Valentina Turcu se po uspešnicah Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, Carmen Rodiona Ščedrina in Ana Karenina na glasbo Čajkovskega ponovno loteva ene izmed največjih in ikoničnih romanesknih zgodb modernega časa.
"Svet romantike se v teh časih izpostavlja kot potreba po begu. Danes se zdi kot nerealen svet, v resnici pa je danes potreben bolj kot kadarkoli prej - svet čustev in iskrene komunikacije," je v včerajšnji izjavi za medije povedala Valentina Turcu. "Največji uspeh te predstave je prav v tem, da je tako iskrena," je dodala.
Za Balet SNG Maribor je ustvarila izvirno koreografijo, ki jo je po lastnem glasbenem konceptu zastavila v dveh dejanjih s tako rekoč popolnim simetričnim prelomom v momentu osrednjega dramaturškega vrhunca. Ta nastopi po Onjeginovi zavrnitvi Tatjane, kar se izkaže kot največja preokretnica pripovednega toka baleta in obenem tudi kot "vzrok" vsega nadaljnjega "zla" oziroma življenjske nesreče vseh vpletenih oseb.
Predstava po besedah Valentine Turcu govori o "izjemni samoti in ujetosti Jevgenija v svoj oklep". Onjegina označuje za "človeka principa, človeka statusa, ki ničesar dodatnega ne prinašajo družbi". "Takšnih ljudi je danes ogromno. Torej se od Jevgenija do danes nismo nič spremenili. Po drugi strani pa imamo Tatjano Larino, ki je ena sama duša, eno samo čustvo, ena sama čistost, iskrenost, ženska, ki biva absolutno to, kar je, v vsakem trenutku svojega življenja. In takih ljudi nas je danes hvala bogu tudi kar nekaj," je povedala.
"Gre za čustveno popotovanje, ki razkriva senčne plati ljubezni, lepote in drugih romantičnih idealov in iluzij, upodablja neizogibnost smrti in njen pečat na naše občutenje minljivosti. Puškinova pisava, s katero je avtor prepričljivo izrazil najgloblja človekova občutja sreče in žalosti, trpljenja in ekstaze, ljubezni in žalovanja, se me je globoko dotaknila," je še povedala koreografinja, ki podpisuje koreografijo, režijo in glasbeni koncept.
Asistenta koreografije sta Anton Bogov in Julio Arozarena, scenograf Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj in oblikovalec luči Aleksandar Čavlek.
Simfoničnemu orkestru SNG Maribor v tem "baletnemu spektaklu življenjskih iluzij in izgubljene ljubezni" dirigirata Dominic Grier in Simon Robinson, solista na klavirju sta Katarina Lotrič in Denys Masliuk.
V vlogi Jevgenija Onjegina pleše Anton Bogov, ki je lani zabeležil 20 let umetniškega delovanja na mariborskih odrskih deskah. V vlogi Tatjane Larina je Jelena Lečić, Vladimir Lenski sta Matjaž Marin in Filip Jurič, Olga Larina pa Tijuana Križman Hudernik in Asami Nakashima. Prav lik slednje, Olge Larine, je Valentino Turcu najbolj intrigiral. "Olge opera nikoli ni izpostavljala kot lik z globljimi čustvi. Mene pa je prav zanimala ona, kaj se je zgodilo z njo. Lepota avtorskega prijema je, da si lahko privoščim, da obrnem zadevo iz svoje perspektive. Nisem tu, da ponovno napišem Puškina ali na novo oblikujem klasični balet, ampak da na svoj srčen, iskren umetniški način oblikujem in interpretiram to, kar je že tako ali tako velemojstrska zgodba. Največja radost pa je to, da lahko to delim s svojim baletnim ansamblom," je povedala.
Ponudbo za izvedbo tega baleta je dobila iz dveh drugih velikih gledaliških hiš, med drugim Latvijskega nacionalnega baleta v Rigi, za katerega je pred leti pripravila izjemno uspešen neoklasični balet Romeo in Julija. A se je na koncu odločila, da ostane v Mariboru. "Ansambel, ki je absolutno stoodstotno primeren za ta komad, je mariborski Balet na čelu z Antonom, ki je absolutni Jevgenij Onjegin," je povedala.