Venera v krznu je ena izmed najslavnejših novel avstrijskega pisatelja Leopolda von Sacher-Masocha, iz imena katerega izhaja izraz mazohizem. V noveli je leta 1870 namreč opisoval razmerje med dominantno žensko in šibkim, ponižanim in podrejenim moškim, kar je bilo za tiste čase nekonvencionalna in šokantna podoba moško-ženskega razmerja. Z osrednjo junakinjo Wando je izoblikoval prototip dominantne, erotično vznemirljive in vseh konvencij osvobojene ženske.
David Ives je novelo in njeno premiso vključil v sodobno dramo, v kateri poteka avdicija za uprizoritev teksta Venera v krznu. "Skozi predstavo gledamo odnos in proces zapeljevanja med režiserjem in igralko ter historičnih likov Sacher-Masocha," je pojasnila dramaturginja Simona Hamer in dodala, da so se v uprizoritvi ukvarjali s tem, kako to igro v igri in dvonivojskost ustvariti v teatru.
Gre za dobro, kakovostno, žgečkljivo zabavo, je povedala Hamerjeva. Hkrati pa drama odpira ogromno provokativnih, aktualnih in zelo perečih tem. Umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak je izpostavila, da se v uprizoritvi soočamo z drzno tematiko odnosa med moškim in žensko, igralko in režiserjem, prepletanjem iluzije in resničnosti sodobnega ameriškega dramatika po motivih utemeljitelja mazohizma.
Režijo so v gledališču zaupali Primožu Ekartu, saj je zgodba kot režiserju in igralcu pisana na kožo. "To je zgodba o človeku, režiserju, ki išče igralko za vlogo, ki jo je napisal, in najde svoj pravi jaz," je povzel Ekart in pojasnil, da so se pri odkrivanju vseh plasti tega zelo dobro napisanega in strukturiranega teksta, ki je zasluženo uspešnica na Broadwayu, soočali z lastnimi predsodki v odnosih med moškim in žensko ter odkrivali seksizme.
"Naše stališče, ki smo ga imeli pri branju teksta, se nekako ni povsem skladalo s stališčem, ki smo ga brali in o tem smo se precej pogovarjali in raziskovali," je proces pri ustvarjanju duhovite in zanimive uprizoritve opisal Ekart in izpostavil, da so na ta način ozavestili lastne predsodke. Od gledalcev pa pričakujejo, da se bodo čutili izzvane in bodo ozavestili tudi svoje predsodke.
"Super se mi zdi, da je gledališče prostor, ki s svetom komunicira tako, da ljudje ne pridejo vanj zgolj po zabavo, ampak predvsem z željo, da bi iz iz gledališča izšli na nek način širši, večji in boljši, kot so vanj prišli," je poudaril Borut Veselko, ki nastopa v vlogi režiserja. Kot je izpostavil, mora biti gledališče prostor doživetja.
Veselkova soigralka Vesna Pernarčič v vlogi Wande je pojasnila, da so se ustvarjalci uprizoritve veliko ukvarjali s tem, kaj želijo sporočiti s tekstom. "Prišli smo do zaključka, da to ni samo tekst o igri med režiserjem in igralko, ampak je to igra o odnosih in o moči med igralko in režiserjem, med partnerjema, med moškim in žensko," je sklenila.