Vabilo na predstavitev monografije

Matjaž Loboda: Milan Klemenčič (1875–1957)
Milan Klemenčič, slikar, fotograf, eden pionirjev slovenske barvne fotografije in  gledališke scenografije, predvsem pa oče slovenskega lutkovnega gledališča se je rodil v Solkanu. Usoda mu ni namenila srečnega otroštva. Še pred njegovim rojstvom je umrl brat Štefan, kmalu za njim sestra Bogomila in mama Ana, leta 1882 pa še sestra Ljudmila in oče Štefan. Skrb za osirotelega fantiča je prevzela nona Katarina. Dijaška leta je preživljal na gimnazijah v Gorici in Trstu. Na potepanju po Gorici je nekoč »zašel« v lutkovno gledališče znamenitega italijanskega lutkarja Reccardinija – in v Milanu se je vnela prva iskra ljubezni do malih pravljičnih junakov.

Po očetu je podedoval talent in veselje do slikarske palete, zato se je odločil za študij slikarstva. Pot ga je najprej vodila na slikarsko akademijo v Benetke, nato na akademijo Brera v Milano, leta 1893 pa še v München. Tam je sočasno obiskoval tudi gledališki tečaj pri Karlu Lautenschlägerju. Po končanem študiju, enoletnem služenju vojaškega roka in krajšem potovanju po Egiptu in Bližnjem vzhodu se je vrnil domov in se zaposlil kot sodnijski uradnik. Živeti od slikarstva je bilo tedaj na Goriškem namreč čista iluzija. Leta 1899 se je poročil s Solkanko Pepco Lorencuti in kmalu sta se jima rodila sinova Milovan in Savo. Oče Milan je leta 1903 dobil službo vodje zemljiške knjige v Ajdovščini in se z družino nastanil v sosednjih Šturjah. Tu se je v mirnem, prijetnem vzdušju lahko posvečal tudi svojim slikarskim platnom, primorski krajini in portretistiki. Kot je v svojem prispevku zapisala dr. Mislejeva »pomeni Klemenčičevo slikarstvo kakovostno nadaljevanje realizma, pri fotografiji pa ga upravičeno štejemo med najizvirnejše in najnaprednejše ustvarjalce.«  V tem času se je udeležil tudi prve slovenske umetniške razstave v Trstu (1907) in I. umetniške razstave v paviljonu Riharda Jakopiča v Ljubljani (1909). To so bila Klemenčičeva najbolj umirjena in slikarsko najustvarjalnejša leta.

Na svojih študijskih poteh je pogosto zahajal v lutkovna in druga gledališča. Zlasti v Münchnu je užival ob lutkovnih predstavah Josefa Leonharda Schmida in Marionetnega gledališča münchenskih umetnikov, ki ga je vodil Paul Brann. Iskrica iz mladosti je postala plamenček, ki ga je obisk münchenskih lutk leta 1910  razplamtel v odločitev, da se tudi sam posveti tej »mali« umetnosti. Zbral je literaturo, ki jo je spremljal že vrsto let, prevedel lutkovna besedila, zasnoval in izdelal oder, lutke in sceno ter s pomočjo žene Pepce pripravil uprizoritev igre Antonia Reccardinija Mrtvec v rdečem plašču.

22. decembra 1910 se je na Klemenčičevem domu v Šturjah dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. To je pomenilo rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča. Dvorana je bila domača dnevna soba, prizorišče pa odrček z odprtino 40 x 23 cm, na katerem so v soju majhnih petrolejk poplesavale 10 cm »velike« lutke. V Šturjah takrat namreč še ni bilo elektrike in trepetajoča svetloba je ustvarjala čarobno vzdušje, ki ga je dopolnjevala glasba s starega gramofona. Uspeh prve uprizoritve je Klemenčiča opogumil, da se je lotil novih predstav. Reccardinijeve junake iz commedie dell'arte je zamenjal Gašperček Larifari, glavni junak iger grofa Franza Poccija (imenovanega tudi lutkovni Shakespeare), hišnega avtorja münchenskega »papana« Scmida. Do sredine leta 1913 je Klemenčič uprizoril še pet premier: Začarani princ, Kralj Lavrin, Kraljevič Nagelj in kraljična Lilijana, Gašperček slikar in Trojčki iz Damaska. Slikarske krajine so postale čarobne pravljične pokrajine ujete v skrivnostne svetlobe in vzdušje, ki je očaralo gledalce. Pri predstavah sta mu kasneje pomagala sinova, pa tudi mladi bodoči slikar Veno Pilon, ki mu je bil Klemenčič tedaj nekakšen slikarski mentor. 

Malo marionetno gledališče je imel Klemenčič za nekakšen poskusni model. Njegova velika želja pa je bila ustanovitev »vzornega marionetnega gledališča«, odprtega vsej slovenski javnosti. Zato je leta 1912 napisal nekakšen »poziv« k njegovi ustanovitvi, ki pa je bil objavljen šele leta kasneje v Ljubljani. Priprave na četrto sezono je prekinila prva svetovna vojna. Klemenčič je bil vpoklican med prvimi. Ko je bil kasneje kot rezervni oficir nastanjen v Gradcu so mu tja pripeljali tudi njegove lutke in oder in tam je leta 1917 za družine svojih stanovskih kolegov v nemščini premierno uprizoril igri Skrivnostno zrcalo in Čarobne gosli.

Pred divjanjem soške fronte se je Klemenčičeva družina leta 1915 umaknila v Domžale, kjer se jim je po vojni pridružil tudi oče Milan. Tam ga je s Pilonovo pomočjo poiskal pisatelj in publicist dr. Ivan Lah, ki se je nad lutkami navdušil ob svojem študiju v Pragi.  Nagovoril ga je, da se je spet lotil lutkovnega ustvarjanja. Obenem pa je dosegel, da ga je Slovenski gledališki konzorcij leta 1919 imenoval za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je pomenilo tudi uresničitev Klemenčičevega šturskega »poziva«, ki je bil ob tej priložnosti objavljen v Slovenskem narodu. Zato se je mojster z vso vnemo zagnal v delo. Pripravil je načrte za oder, izdelal sceno in lutke (velikosti okrog 30 cm), le zastor (150 x 80 cm) je poslikal Ivan Vaupotič. Otvoritvena premiera Poccijevih Čarobnih gosli je bila 20. januarja 1920 v dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Navdušeni so bili gledalci in kritiki. Klemenčiča pa je podprla tudi vrsta znanih slovenskih kulturnikov, od literatov Otona Župančiča, Frana Milčinskega, Franceta Bevka, dr. Iva Šorlija, Mirana Jarca … do publicistov dr. Karla Dobide, Rudolfa Dostala dr. Mirka Pretnarja … in slikarjev Ivana Vaupotiča, Hinka Smrekarja, Riharda Jakopiča, Maksima Gasparija, Saše Šantla, Vena Pilona … Klemenčič je računal zlasti na pomoč pisateljev. In res je bila že kot druga premiera na sporedu Lahova Sneguljčica. Žal pa je bil to edini avtor, ki ni ostal le pri obljubah. In tako je prvo sezono zaključil Poccijev Obuti maček. Kritika je bila navdušena predvsem nad lutkami in scensko podobo uprizoritev.

Posledica teh hvalospevov je bila, da je gledališki konzorcij Klemenčiča imenoval za šefa opreme vseh gledališč (Drame in Opere). V teh letih je bila Slovenska gledališka scenografija še v povojih. Izziv je sprejel, saj je že imel izkušnje z inscenacijami predstav v Gorici (1905) in v Benetkah (1910).  Za ljubljansko Dramo je tako pripravil scenske in kostumske osnutke za Sen kresne noči, v Operi pa za Vesele žene windsorske, za Savinovo Lepo Vido in še za nekatere druge uprizoritve. Toda z mesta vodje opreme se je kmalu umaknil, saj ni bil pripravljen na sklepanje nenehnih kompromisov.

Spet se je posvetil predvsem lutkam, vendar so se tudi tu začele kazati vse večje finančne, organizacijske in prostorske težave. Obljubljena podpora je ostala v glavnem pri besedah in delo je bolj ali manj slonelo na njegovih ramenih. Predstave so bile v glavnem razprodane, kritika polna hvale, pogoji za delo pa vse slabši. Tudi štiričlanska igralska zasedba, ki jo je Klemenčič »vzgojil« ob študiju predstav, je bila vedno bolj nezadovoljna, saj ni dobila obljubljenih honorarjev. Jeseni 1921 je umrla žena Pepca in delo je za leto dni zastalo.

V tretji sezoni so se stvari obrnile na bolje. Igralcem Kristi Čubejevi, Tinci Kordanovi, Milenku Doberletu in Savu Klemenčiču se je pridružil še Boris Orel, pomembno okrepitev pa je pomenil režiser Fran Lipah. Vrhunec sezone je pomenila uprizoritev Doktorja Fausta, ki ga je Klemenčič priredil po različnih virih, saj je igra sodila v železni repertoar številnih evropskih lutkovnih odrov. Igra je pripeljala v gledališče tudi zahtevnejšo odraslo publiko, še zlasti iz gledaliških, pisateljskih in drugih intelektualnih  krogov. A na domače avtorje je vodja gledališča še vedno čakal zaman. V četrti sezoni se je zdelo, da bo vendarle zavel svež veter, ko se je gledališču pridružil Miran Jarc. Toda situacija je bila vedno bolj brezizhodna. Zaradi nakopičenih težav je na svoj četrti rojstni dan Slovensko marionetno gledališče, po petnajstih premierah in sto petih predstavah zaprlo svoja vrata. Oder in lutke je kupilo žensko telesnokulturno društvo Atena, razočarani mojster pa se je umaknil med svoja slikarska platna.

K svoji veliki ljubezni, k lutkam se je Milan Klemenčič na prigovarjanje hčerke Mojce spet vrnil šele čez dobrih deset let. Spet je postal njegov atelje lutkovna delavnica in njegova dnevna soba lutkovna dvorana. In spet je bil na začetku. Tretjič. Ampak zdaj ni bil več odvisen od birokratov. Sredstev je imel – kolikor mu jih je dopuščal njegov žep. Imel pa je bogate izkušnje, veliko volje, družino in prijatelje, ki so mu pomagali – »za božji lon«. Zastor gledališča Miniaturne lutke se je prvič dvignil pred povabljenimi gosti  26. aprila 1936. Poccijevo igro Sovji grad, si je naenkrat lahko ogledalo največ trideset povabljencev, večinoma iz ljubljanskih intelektualnih krogov za katere so predstave tega malega gledališča (s komaj 10 do 12 cm velikimi lutkami) pomenile pravo kulturno poslastico. Vse je spominjalo na štursko čase, le oder je bil popolnejši, lutke in scena natančneje izdelani, odrska postavitev do potankosti domišljena. To je bilo obdobje umetnikove zrele ustvarjalnosti, ki je svoj vrhunec dosegla 24. februarja 1938 s predstavo Doktor Faust. Lutkovna ustvarjalnost in likovna umetnost sta se v njej zlili v dovršeno scensko podobo. »Umetnost g. Klemenčiča ima svojski značaj. Je kot brušen dragulj, ki ga more občudovati le ozek krog. Je kabinetna, ker je okvir res miniaturen, intimna, ker je ljudi, ki bi znali ceniti to umetnost, v Ljubljani res malo… G. Klemenčič vrši kulturno delo, ki se z njim postavlja Ljubljana v vrsto ostalih velikih kulturnih mest in vzdrži vsako primero« je zapisal dr. Niko Kuret, svetovljan in velik poznavalec lutkovne umetnosti.

Ustvarjalni korak je Klemenčiču spet zastal na pragu vojne. Na pobudo Akademije za igralsko umetnost so leta 1949 obe predstavi spet oživili. Milanu Klemenčiču je Predsedstvo vlade na slavnostni predstavi podelilo denarno nagrado in priznanje za njegovo delovanje v lutkarstvu. Od Prezidija ljudske skupščine pa je prejel dopis s katerim ga obvešča, da mu je dodeljena dosmrtna mesečna podpora v znesku 5000 din kot narodno priznanje. Več kot nagrade pa je verjetno lutkovnemu mojstru pomenilo dejstvo, da njegovo delo vendarle ni bilo prezrto.

Izjemnost Klemenčičevega ustvarjanja, ki je slovensko lutkarstvo tako rekoč čez noč postavilo ob bok najboljšim tedanjim evropskim dosežkom dokazuje tudi podatek, da ga je leta 1958 mednarodna lutkovna organizacija UNIMA posthumno imenovala za svojega častnega člana.

***
Ob 13.00 uri bo uprizorjena klasika Milana Klemenčiča, lutkovna predstava za odrasle »Doktor Faust«, ki je doma in po svetu doživela dobrih 300 ponovitev.

Veselimo se vašega obiska.