Tako nastaja omnibus soočanj z gozdom in rdečo, individualnih vstopanj vanju, ki s seboj nosijo kolektivnosti, kolektivnih akcij, ki zahtevajo močne individualiste, gozd je kompleksen, ves obup in gnus pa je treba dvigniti k soncu, treba ju je potencirati in obsijati, da bi se naslajanje nad katastrofo končno prekinilo. Zato v Rdeči gozd, so o predstavi zapisali v zavodu Bunker.

Ljudje posegamo v gozd, a je tudi moč gozda, da oblikuje ljudi, neizogibna, pravi Leja Jurišić o konceptualnih vzgibih, ki so pognali nastajanje predstave Rdeči gozd. V gozd si gremo celit rane, v gozdu rane nastanejo, tišina gozda ni nenasilna, glasnost sveta prav tako ne. Gozd je mističen, fantastičen, nevaren, divji, močan, povzdignjen, osamljen, idiličen, naraven, živalsko kraljestvo, prostor za odmik ali hrepenenje, tudi prostor izkoriščanja in uničenja. Gozd je kraj samote, prepletenosti, zdravljenja, regresije, vzvišenosti, spontane rasti in propadanja.

Poskus izstopa iz vsakdanjih realnosti kapitalizma in njegovih ideoloških ter materialnih katastrof in nato pričakovanje počitka v gozdu se izkaže za iluzijo.

"Vsak lik, ki je poslan v gozd, ga ima za pomembno oviro. Kljub temu, da gozd ni nikoli premagan, mora lik še vedno potovati skozenj. Med porazom in uspehom je vedno gozd. Pravzaprav je gozd tisti, ki omogoča uspeh lika. V gozd liki vstopajo z malo ali nič znanja, ven pridejo pa samozavedajoči se." je Leja Jurišić povzela Erico Spelman.

Predstava je nastala v produkciji Pekinpaha. Pod scenografijo, luč, kostume in fotografije se podpisuje Petra Veber, avtor glasbe je Eduardo Raon.