Italijanski režiser prve predstave letošnje sezone opernega gledališča Giulio Ciabatti je predstavo o Manon, okoli katere se vrti zgodba z nesrečnim koncem, strnil v besedni zvezi "nemogoč beg in nemogoč polet".
Režiser se je, kot je povedal na današnji novinarski konferenci, trudil iskati povezavo z gledalci. "Večina ljudi namreč misli, da je opera za v muzej," je dejal, zato si je kot izziv zadal čimbolj posodobiti in aktualizirati igro. Pri tokratni predstavi se mu je zdela še posebej pomembna metafora zgodbe o mladostni opojnosti, ki ne mara meja in ki jo razganja, da bi okusila vse nevarnosti tega sveta, ob čemer je zgodovinsko-socialni kontekst drugotnega pomena. To se po njegovih besedah kaže predvsem v sklepnem dejanju, ki je postavljeno v puščavo. Ne gre za kraj, pač pa za metaforo, ki ponazarja ozemlje, ki ga ni moč omejiti ali markirati, je poudaril.
Kostumografinja Chiara Barichello je veliko pozornost namenila barvam kostumov. Prevladujejo svetle barve, ki označujejo mladost glavnih junakov, hkrati pa pomagajo tudi pri karakterizaciji Manon in njene svežine, ki jo v začetnih prizorih prinaša. Pozneje so barve kostumov temnejših barv, saj so znanilke resnejših tem in smrti, je pojasnila kostumografinja.
Milena Morača, ki bo nastopila v naslovni vlogi v alternaciji s Sofio Soloviy k.g., je vesela klasične režije. Po njenih besedah je občinstvo prenasičeno novih ekperimentalnih režij. Predstavila je svoj pogled na Manon, ki jo vidi kot zelo iskreno dekle, "ki sicer ravna skrajno nepremišljeno in lahkomiselno, a hkrati do konca iskreno, brez vnaprejšnjih manipulacij in kalkulacij".
Poleg srednje vloge Manon je v predstavi pomemben tudi vitez Des Grieux, ki po mnenju Branka Robinšaka, ki mu je bila dodeljena vloga viteza, povzroča "nostalgijo naivnosti". Kljub temu, da gre za odraslega, dobro vzgojenega človeka iz plemiške družine, viteza zaznamuje obsedenost z Manon, ki ne pozna meja, meni Robinšak.
Opero sestavljajo štiri dejanja. V prvem vitez Des Grieux zagleda prekrasno potnico Manon in se v njo zaljubi. V pogovoru izve, da jo brat po očetovem ukazu pelje v samostan, potem, ko jo je prevaral neki bogat ljubimec. Des Grieux izpove Manon svojo ljubezen in jo prosi, naj z njim pobegne; dekle privoli. V drugem dejanju Manon zapusti viteza, ker nima denarja. Preseli se k prejšnjemu ljubimcu, a se ji kmalu stoži po vitezu, ki se vrne k njej z denarjem. Želita pobegniti, ker se Manon sicer obeta zapor. V zadnjem dejanju se ljubimca znajdeta v puščavi, v kateri Manon zaradi žeje izdihne v Des Grieuxevem naročju.
Dirigent predstave je Loris Voltolini, scenograf Pier Paolo Bisleri, vodja opernega zbora pa Željka Ulčnik Remic. V predstavi v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi igrajo poleg omenjenih še Marko Kobal v alternaciji z Robertom Vrčonom, Carlo Barricelli k. g. v alternaciji z Robinšakom, Saša Čano v alternaciji z Juanom Vasletom, Andrej Debevec v alternaciji z Dejanom Vrbančičem, Darko Vidic k. g., Elena Dobravec v alternaciji z Barbaro Sorč, Matej Vovk in Zoran Potočan. Besedilo so po A. Prevostu priredili L. Illica, D. Oliva, R. Ricordi, M. Praga in skladatelj.