O avtorju
William Shakespeare (1564–1616), neprecenljiv umetniški genij, središčna osebnost angleške renesančne dramatike, je iz rodnega Stratforda upon Avon odšel v London, kjer se je preživljal z igranjem in pisanjem dramskih del. Njegova veličastna gledališka dediščina vsebuje sedemintrideset iger (trinajst komedij), s katerimi se je zapisal v sam vrh svetovne dramatike. Med številnimi kultnimi komedijami, ki so stalnice na repertoarjih gledališč po vsem svetu, je tudi Dvanajsta noč ali Kar hočete, ki jo strokovnjaki opisujejo kot Shakespearovo najboljšo ali vsaj najzrelejšo komedijo. Prvič so jo uprizorili igralci gledališke skupine »Lord Chamberlain's Men« na večer pred svetimi tremi kralji (na dvanajsto noč po božiču) leta 1601 na dvoru kraljice Elizabete I., ki je prav takrat gostila italijanskega plemiča Virginia Orsina. Visokemu gostu na čast je Shakespeare ilirskega vojvoda poimenoval Orsino. Shakespeare je postavil temelje angleškemu gledališkemu jeziku, drame je pisal v blankverzu, ki ga je prekinjal z rimanim verzom, prozo in pesmimi. Ker ni maral izumetničenega jezika, je veliko časa posvečal jezikovni večplastnosti in inteligentnemu besednemu humorju.
O komediji
Kar hočete je komedija neverjetnih pripetljajev, nenadejanih ljubezenskih zapletov, preoblek, identifikacijskih zamenjav in sarkastičnih norčevanj. Začne se z Orsinovim romantičnim ljubezenskim hrepenenjem po Oliviji, nadaljuje z žalovanji za izgubljenimi družinskimi člani, a melanholičen začetek se že v tretjem prizoru umakne radoživim komičnim prizorom z jezično Marijo, veseljaškim vitezom Tobijo in ne prav bistrim vitezom Andrejem Bledico. Kraj dogajanja je Ilirija, ki je Angležem takrat predstavljala »eksotično deželo« na Mediteranu, slovečo po divjih kravalih in pijančevanju. Kot je zapisal Harold C. Goddard, se komedija dogaja v »ponarejenem eliziju«, kjer se prebivalci ukvarjajo samo s parazitskim iskanjem užitkov, Norec in Malvolio pa sta edina, ki opravljata kakršno koli delo. Za vse druge je brezdelje z lagodnim sanjarjenjem ali veseljačenje z načrtovanjem spletk način preživljanja časa. Ko se Viola preobleče v Cesaria in postane objekt poželenja, se začne ljubezenska igra zapletati na vse mogoče načine. »To, da se igra na odru, bi grajal kot neverjetno izmišljotino,« je zaplet igre samoironično komentiral Shakespeare.
Kar hočete / foto Damjan Švarc
***
Iz gledališkega lista
»Kar hočete ni le ena izmed Shakespearovih najveselejših iger, ampak tudi ena tistih, v kateri najizčrpneje razloži, kaj pravzaprav sploh razume pod zabavo in smehom. Prvi kazalec o tem, kako pomembna za junake te komedije je zabava, je dejstvo, da grofica Olivija kljub svoji zaobljubi o sedemletnem žalovanju še zmeraj zaposluje tudi dvornega norca, se pravi služabnika, katerega glavna naloga je, da svojo gospodarico spravlja v dobro voljo. Celo čemerni Malvolio, glavni preganjalec vseh užitkov v Shakespearovi Iliriji, svoje prve besede nameni prav Norcu.«
»Malvolio se ne mara smejati in tudi noče zabavati drugih. In prav to je glavni razlog za priljubljenost četrtega prizora v tretjem dejanju Kar hočete. Medtem ko smehljanje na odru običajno pri občinstvu ne vzbuja posebne pozornosti, je Malvolijev nastop v rumenih nogavicah, s križnimi podveznicami in prisiljenim nasmeškom na obrazu priložnost za igralsko bravuro najvišjega kova, ki jo gledalci Shakespearovih iger pričakujejo skoraj s tako nestrpnostjo kot Hamletove monologe. Ker Malvolio smeh prezira tako strastno, da je vsa njegova obrazna mimika podrejena poudarjeni resnobnosti, je že en sam pogled na njegove nenaravno skrivenčene ustnice navadno dovolj, da občinstvo plane v smeh. Tiho smehljanje je v racionalistični etiki sedemnajstega in osemnajstega stoletja sicer načeloma bolj sprejemljivo kot glasen smeh, a za turobnega puritanca, kakršen je Malvolio, že en sam nasmešek pomeni popoln razpad vrednostnega sistema. Življenje je pač preveč resno, da bi se mu nasmihali. S puritanskega zornega kota celo zagonetna Mona Lisa pretirava s hahljanjem.«
(Jure Gantar, Božična zabava, odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu.)
»Sprva je komedija nosila naslov Kar hočete, a ker bi utegnil takšen naslov zveneti podcenjevalno do gledalcev (v interpretaciji »kar koli že hočete«), so mu dodali še naslov Dvanajsta noč. Nekateri analitiki trdijo, da naslov Dvanajsta noč ni povezan z vsebino, pač pa samo priča, kdaj je bila igra prvič uprizorjena, a če se vrnemo k starim običajem, ki so jih na ta dan prirejali v Shakespearovem obdobju, ugotovimo, da sta oba naslova še kako povezana z dogajanjem v igri. Praznovanje dvanajste noči po božiču ni označevalo samo veselja ob prihodu svetih treh kraljev, pač pa je pomenilo zaključek obdobja božičnih praznovanj, ki so se v Shakespearovem času začela že na dan vseh svetih (1. november). Praznični zaključek je povsem na glavo postavil svet ustaljenih družbenih pravil in hierarhije – plemstvo in služabniki so zamenjali svoja oblačila in funkcije. Na začetku praznovanja so postregli s torto, v kateri se je skrival fižol. Tisti, ki je v svojem kosu torte našel fižol, je postal »kralj praznovanja«. Opolnoči se je »narobe svet« spet umestil na svoj stari tir. Praznični običaj dvanajste noči izvira iz starorimskega praznika saturnalij, ko so v čast Saturna, boga žetve in poljedelstva, od 17. do 23. decembra (ob obilici hrane, pijače, veseljačenja, plesov in seksualnih perverzij) praznovali dneve, kjer je bilo vse mogoče, celo to, da so služabnikom stregli gospodarji. Saturnalije so v svojem bistvu združevale dve glavni temi, ki ju je Shakespeare uporabil v igri – glavna tema se navezuje na erotične dogodivščine, stranska pa na bučno veseljačenje, ki se dogaja v zavetju noči. Kot sugerira naslov Dvanajsta noč, se igra razpleta v nočnem svetu, kjer na videz lahkotna veseljačenja izgubijo svojo nedolžnost. Drugi del naslova, Kar hočete, je komentar k dejstvu, da igra obravnava teme, ki jih ljudje hočejo gledati oz. doživljati.«
(Maja Borin, »Mi vam radi bi ugajali sleherni dan«, odlomek iz članka, objavljenega v gledališkem listu.)
O režiserju
Janusz Kica (1957), režiser poljskega rodu, je za četrto uprizoritev pod okriljem mariborske Drame izbral Shakespearovo komedijo Kar hočete, ker so mu mračne komedije, ki v svojem bistvu združujejo tragične in komične elemente, zelo blizu. V sezoni 1996/97 je komedijo že režiral v nemškem gledališču Theater der Stadt Koblenz. Po petnajstih letih mu je branje te Shakespearove odlične komedije odprlo nove idejne premisleke, poudarke in idejne rešitve. Župančičev prevod, ki je objavljen v sredici gledališkega lista, je režiser (s pomočjo poljskega in nemškega prevoda ter angleškega originala) z ustvarjalci uprizoritve subtilno priredil in posodobil. V priredbi ne nastopa Fabijan, Olivijin služabnik, ki se po Shakespearovem besedilu pridruži druščini v zaroti zoper Malvolia.
Slovenska gledališka pot Janusza Kice se je začela januarja 1994, ko je na oder v nekdanjem minoritskem samostanu postavil Dumasove Tri mušketirje. Naslednja mariborska uprizoritev Amerika (oktober 1995), ki je nastala po adaptaciji Kafkovega istoimenskega romana, je Kici prinesla prvo Borštnikovo nagrado za režijo. Po štirinajstih letih izjemno uspešnega dela v slovenskih gledališčih (SNG Drama Ljubljana, SNG Nova Gorica, SLG Celje, SSG Trst, Primorski poletni festival) se je vrnil v Maribor z uprizoritvijo Ibsenove dramske pesnitve Peer Gynt (maj 2009).
Shakespearova komedija Kar hočete bo v Drami SNG Maribor uprizorjena petič – leta 1927 (režiser Osip Šest), leta 1938 (režiser Jože Kovič), leta 1947 (režiser Edo Verdonik), leta 1968 (režiser Branko Gombač). Vse uprizoritve so bile naslovljene s skrajšanim naslovom.
William Shakespeare:
Kar hočete
Režija: Janusz Kica
Prevajalec: Oton Župančič
Priredba besedila: ustvarjalci uprizoritve
Scenograf: Marko Japelj
Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov
Skladatelj: Arturo Annecchino
Oblikovalka odrskega giba: Valentina Turcu
Oblikovalec svetlobe: Tomaž Bezjak
Lektor: Janez Bostič
Oblikovalka maske: Mirjana Djordjević
Korepetitorka: Daniela Candillari
Igrajo:
Eva Kraš
Ksenija Mišič
Vlado Novak
Tadej Toš
Branko Jordan
Mateja Pucko
Aleš Valič k. g.
Matija Stipanič
Matevž Biber
Nejc Ropret
Davor Herga
Viktor Meglič
Zvone Funda
Povezave: