Gledališko besedilo, ki ga je priredil režiser uprizoritve, se osredotoča na to, kako bo prijateljski tandem – Mica in Ludvika – ugnal v kozji rog pirata Cvenka. Uprizoritev je podprla Predinovo premiso, da se prostrana otroška domišljija razbohoti šele takrat, ko ji je omogočen varen polet. In pri babici, v zavetju svobode, zaupanja in kjer je skorajda vse dovoljeno, nihče ne potrebuje novodobnih zapolnjevalcev (dolg)časa. Dolgčas pri babici je samo pavza, v kateri se snuje nova akcija, nov poriv v kreativno uporabo vsega, kar je. Sanje ali resničnost, kdo bi vedel, kje je meja med enim in drugim. Kdo je strašljiv pirat, ki otrokom prodaja sladko mano na širnem morju sredi letečih rib in prijazno vabi na svojo čudno ladjo brez jader? Očka, ki se igra z mulcema, da bi jima skozi igro pokazal pasti neznanega sveta, ali je to človeška pošast s pernato brado (ki mu daje posebno moč), izkoriščevalski avtokratski grabežljivec, ki na limanice sladkih obljub lovi naivneže in ki mu pogumna punca s pomočjo prijatelja in drugih otrok prekriža načrte?

Mica prihaja k babici iz stanovanjskega bloka, doma ji prižgejo risanke, ko hočeta oče in mama imeti mir, doma vlada red in čistoča ter doma je cel kup stvari prepovedanih. Pri babici je vse drugače. Tam Mica lahko skače po postelji, lahko se liči, oblači v babičine obleke, lahko odrine kosilo in se napoka s čokolado, tukaj so knjige, pravljice, in predvsem, tukaj je njen prijatelj Ludvik – nekdo, ki kot Mica obožuje domišljijo. »Doma si stvari želi potihoma, pri babici si jih lahko zaželi na glas.« Mica je drzna, pogumna, iznajdljiva, odločna, a tudi empatična, krhka in ranljiva.

Ludvik je strastni raziskovalec, ki nestrpno čaka na petkove popoldneve, ko Mica obišče babico, njegovo sosedo. Z Mico sta, kljub temu da sta zelo različna (ali pa prav zato), najboljša prijatelja (kljub prepirom in vnetim zagovarjanjem vsak svojega prav se dopolnjujeta). Ludvik je odličen opazovalec, knjižni molj, ki snuje nore zgodbe in se nikoli ne loči od magičnega kompasa – enega od svojih najljubših pripomočkov, ki ga je prejel od čarodeja Filipa v Čarobnem cilindru. »To je magični kompas, vedno ti bo pokazal, kje se skrivajo nove dogodivščine.«

Kapitan Cvenk je središčna figura Piratov iz dežele Merikaka. Spozna se na svoj piratski posel, a njegov sladko vabeči glas ima skrite namene. Poslovnež, ki je oblečen kot Micin očka, vabi otroke na ladjo in obljublja najboljše priboljške, neprekinjen TV program in sladke pijače z mehurčki. Otroke, ki poganjajo njegovo ladjo, pita kot čarovnica v Janku in Metki s tistim, kar imajo radi, in tako ob gledanju televizije z lahkoto pozabijo na ves svet. Za tem darilom pa je kot pri čarovnici skrit samo egoizem.

Radovedna soseda, ki živi nasproti babičine hiše, neprenehoma »steguje vrat in opazuje«. Vohljanje za uličnim dogajanjem je njeno najljubše opravilo, zato je zanjo petek, ko Mica stopi iz črnega avta, praznik. To namreč pomeni, da se bo v zaspani Radvanjski ulici nekaj zgodilo. V Ugrabljenem božičku se je Radovedna soseda modernizirala in si nabavi opremo za oprezanje – kamero. V uprizoritvi pa je tako kot v treh delih Mice pri babici postavljena na začetek in konec, kar pomeni, da najboljši del dogodivščine običajno zamudi. A tudi drobtinice so dovolj, da polnijo njeno domišljijo, od katere živi do naslednjega petka.

(iz gledališkega lista)