Igralsko zasedbo poleg Šturbeja sestavljajo še Ana Urbanc, Nejc Ropret, Mateja Pucko, Branko Jordan, Jurij Drevenšek, Petja Labović in Žan Koprivnik.

Zadnjo ohranjeno atiško tragedijo je Sofokles, eden treh velikanov grške dramatike, napisal v visoki starosti devetdesetih let. Tekst izstopa po treh presežnikih, saj ni le zadnja tragedija, pač pa gre tudi za najobširnejšo med vsemi ohranjenimi grškimi dramami, ob tem pa velja še za najbolj doživeto med vsemi ter prežeto s subjektivnim lirizmom. Kot poudarjajo avtorji predstave, je v njej, bolj kot v drugih, slutiti odmeve avtobiografskih doživetij in pesnikovih značajskih potez.

Ojdip v Kolonu ni več junaški rešitelj Teb in pravični kralj, pač pa očetomorilec in krvoskrunec, slep begunec, ponižan pregnanec, brezdomec, ki s svojo prekleto krvjo prinaša nesrečo in strah. Šele spoznanje samega sebe ga je peljalo iz nevednosti v vednost, od izdrtja odprtih oči, ki so gledale, a niso videle, do preroške slepote.

Pod nepredstavljivo težo sramu in ponižanja se je primoran odmakniti s svetovnega prizorišča v globino neznane pokrajine, po kateri tavata z Antigono, vse dokler ne prideta v "obljubljeno deželo", v gaj Evmenid pri Kolonu, kjer se bo, kot mu je obljubil Apolon, končalo njegovo morje gorja.

Vendar, ko se začno nad njim zbirati oblaki preteklosti, ki privihrajo iz njegovega "prejšnjega življenja", se v stampedu dramatičnih zasukov odvrti še poslednja drama njegovega življenja. Odvrti se Ojdip v Kolonu, mit o popolnem sesutju jaza.

Predstavo bo kot prvo slovensko uprizoritev na oder Stare dvorane mariborskega gledališča postavil Diego de Brea, ki je režijski koncept zasnoval na pronicljivi interpretaciji besedila, kjer Ojdip, tako kot Kristus, na zadnji postaji sprejema nase kelih, usodo, prerokbo, trpljenje, življenje in smrt.

Za prevod je poskrbel Kajetan Gantar, za dramaturgijo Diana Koloini, pod scenografijo se je podpisal Diego de Brea, pod kostumografijo pa Leo Kulaš.