Izhodiščna ideja, ki zaznamuje 61. sezono SMG, je film. Predzadnja premiera v sezoni bo poklon Hitchcockovi ustvarjalnosti. Francoski režiser Francois Truffaut je bil v začetku svoje kariere izredno navdušen nad delom mojstra suspenza. Na podlagi 50-urnega intervjuja, zabeleženega na filmski trak, je Truffaut leta 1967 objavil knjigo, ki je iz Hitchcocka - žanrskega režiserja ustvarila Hitchcocka - pojem filmskega umetnika.

Sloviti angleški režiser je v pogovoru s Truffautom dejal: "Režiserja bi moralo zanimati samo to, kar je videti na filmskem platnu."

Režiserka Weronika Szczawinska se je ob tem vprašala, ali v filmu vsak gledalec vidi isto stvar: "Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovem ustvarjanju pa vpliva na njegovo trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobližje, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo se morda nadejali."

Kot je zapisala ob predstavi, je ustvarjalce zanimalo predvsem, kaj v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku se izmika nadzoru: "Hitchcockova kinematografija je za nas tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete - ženske, moškega, zvezde, avtorja - razpočijo in pokažejo svoja neskladja."

Večkrat nagrajeni angleški režiser Alfred Hitchcock (1899-1980) se je v filmsko zgodovino zapisal predvsem kot mojster suspenza in srhljivke. Deloval je tako v času nemega kot tudi barvnega filma, znan pa je predvsem po filmskih kadrih, ki pri gledalcih vzbujajo napeto pričakovanje. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so Mož, ki je preveč vedel, Gospa, ki izginja, Vrtoglavica, Psiho in Ptiči.

Vrelišče francoske kulture 60. let, v kateri so reprezentančni predvsem filmski novi val z revijo Cahiers du Cinema, strukturalistična in poststrukturalistična teorija ter novi roman in ki svojo institucionalizacijo nemara doživi z odprtjem Pompidoujevega centra leta 1977, je tudi filmu zagotovilo misel, kakršne pred tem pogled nanj ni poznal, menijo v SMG.

Ob tem dodajajo, da se zgodovina ključnih interpretacij Hitchcocka ne končuje v 60. letih. Prodor t. i. ljubljanske lacanovske šole na ameriški knjižni trg v 90. letih opravi posebno srečanje s Hitchcockovim filmskim opusom: Lacanove psihoanalitične koncepte poleže na znameniti kavč, Hitchcockov filmski korpus pa posadi na analitikov stol. Tako Hitchcock postane analitik, ki zmore zagotoviti interpretacijo kompleksnim Lacanovim psihoanalitičnim konceptom, in to na izjemno zabaven in razviden način, so zapisali v gledališču.

Sceno in kostume za predstavo Hitchcock je zasnovala Katarzyna Leks, koreografija pa je nastala po zamisli Agate Maszkiewicz. Agnieszke Jakimiak podpisuje dramaturgijo skupaj s Piotrom Wawerjem mlajšim, ki je poskrbel tudi za glasbeno opremo predstave. V njej igrajo Primož Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Potočnjak, Matej Recer in Katarina Stegnar.