Filozofinja in koreografinja Bara Kolenc je koncept za predstavo osnovala skupaj z vizualnim umetnikom Atejem Tutto, ki sta bila za idejo črnih lukenj nagrajena maja 2016 v okviru mednarodnega fokusa inovativnih avtorjev Stückemarkt berlinskega festivala Theatertreffe, kjer sta sicer predstavljala projekt Metamorfoze 3°: Retorika. Nato pa se je zataknilo pri realizaciji. Kot je pojasnila, sta se ustvarjalno razšla.

Predstava kljub temu gradi na istih osnovah, njeno bistveno sporočilo pa je po režiserkinih besedah, da imajo črne luknje tudi svoje svetle plati. Črne luknje ne goltajo le mase, njihova gravitacijska sila je tako močna, da ji ne more ubežati niti svetloba. Po drugi strani so tudi generatorke energije. "Črna luknja je metafora sveta, v katerem živimo," je poudarila in dodala: "Predstava ne opozarja le na to, kako lahko posameznika svet ali zahod izžene v črno luknjo, ampak se ukvarja tudi z vprašanjem, kje je točka upora oz. možnega preobrata v družbi in na ravni vsakega posameznika."

Vprašanja, ki se porajajo, kot navaja SMG, so tudi: Smo danes sploh še lahko humani? Smo sposobni sočloveku pogledati v oči, v črno luknjo njegove zenice? Smo sposobni razumeti točko nič, to skrajno metafizično točko fenomena črne luknje, da bi lahko presegli stereotipe in predsodke? Kaj pa, če humanost ni v sočutnem zrenju v zenico sočloveka, ampak v radikalnem soočenju z možnostjo, da je oko drugega le zaslon, ki odseva naše lastne sanje, želje in strahove? Kaj, če črna luknja ni nekje na drugi strani, temveč je zareza v nas samih?

Predstava gradi na resnični zgodbi znanstvenika, danes 42-letnega alžirskega Francoza, muslimana, ki živi v Alžiru in ki ga družba sistematično degradira in postopoma izžene v črno luknjo. Zaradi njegove želje po anonimnosti so ga poimenovali Hippolyte Negrouche.

Hippolyte je odraščal v Franciji, si zgradil briljantno znanstveno kariero, se zaposlil v švicarskem Cernu, nakar so ga francoske oblasti obtožile terorizma in za dve leti zaprle v ječo. Ko so ga izpustili, ni imel več dostopa v Švico. Da bi si življenje in kariero zgradil na novo, se je preselil v Rio de Janeiro. Leta 2016 so ga ilegalno deportirali iz Brazilije in mu v Franciji odredili hišni pripor. Prisiljen se je bil odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo.

V predstavi nastopajo Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl. Dramaturgijo podpisuje Goran Injac, asistentka režije je Ana Laura Richter, za glasbo in zvok je poskrbel Matevž Kolenc, svetlobo bo oblikoval Peter Pivar. Scenografijo sta oblikovali režiserka in Barbara Stupica, kostume pa Ana Laura Richter in Slavica Janošević. Predstava bo potekala v angleščini in slovenščini, z nadnapisi. Nastala je v koprodukciji SMG, Gledališča Dortmund in Centra urbane kulture Kino Šiška.

V projektu Metamorfoze 1°-5° sta poleg Retorike še Lov (2011) in Izgubljeni (k)raj (2014). Kaj bo tema naslednje, pete, Bara Kolenc še ne ve.