Dvojica je že sodelovala pri nekaterih predstavah v nemško govorečem okolju in kot sta povedala na novinarski konferenci, sta se v ozadju tokratne uprizoritve, ki sta jo označila kot kolektivno delo, pogovarjala z zelo različnimi ljudmi. Zanimala so ju razmišljanja in občutki tako igralcev, tistih, ki niso gledališčniki, tujcev, ki so kot begunci prišli v Slovenijo, kot ljudi, ki so jih priporočili denimo Svetlana Slapšak, Andrej Blatnik in Miha Blažič.
"Dobili smo številne perspektive o tem, kako je živeti tukaj, kakšna je družba in podobno," je povedal režiser. Kot je dodal umetniški vodja SMG Goran Injac, so ob nastajanju projekta razmišljali tudi o tem, kdo je v družbi privilegiran, kdo je viden in kdo ne.
Režiserja sta razkrila, da je v predstavi veliko repeticije, saj govorijo o tem, kako narod (pre)živi skozi prebivalce. V ospredju je tako vsakodnevna realnost, pomembno vlogo pa ima tudi glasba. Ta "ne slika določenih občutij, temveč sledi in sodeluje z igralci. Glasba podčrtuje ritem, tempo predstave," je povedal-a Jackie Poloni.
Kot so zapisali v SMG, je v središču projekta "stroj, ki ga tvorimo vsi, ki sodelujemo v projektu Slovenija, vsi, ki vsak dan prispevamo svoj delež k temu, da ta obstaja". Različne perspektive sicer po besedah nastopajočega v predstavi Primoža Bezjaka na odru niso neposredne, saj se jih vsi zavedamo. "Zgodbo" so se odločili povedati pretežno z gibanjem, zato gre za fizično zahtevno predstavo, je pojasnila igralka Lina Akif.
"V predstavi se dogaja neobhodna realnost, mašinerija, ki ji rečemo Slovenija," je dodal igralec Vito Weis in pojasnil, da so na začetku razmišljali tudi o tem, kaj pomeni biti Slovenec, kaj pomeni imeti državljanstvo, kako je z ljudmi, ki pridejo v državo, ter kako občutimo Slovenijo in kako živimo na tem prostoru. V njej nastopajo še Lea Aymard k. g., Nataša Keser, Janja Majzelj in Robert Prebil.
Dramaturg je bil Injac, asistentka dramaturgije Deja Crnović. Scenografijo podpisuje Urša Vidic, kostume Slavica Janošević, oblikovanje svetlobe pa Matjaž Brišar.