Škof Anton Bonaventura Jeglič je kmalu po izidu pri založniku pokupil vse dosegljive izvode Erotike, ki jih je bilo približno 700 od 1000 natisnjenih in jih dal nemudoma sežgati. Cankarju to ni seglo preveč do srca, saj je kmalu zatem pisal bratu Karlu.
"Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirat s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po 20. zakonu o avtorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa ima vse pravice zopet pisatelj sam," je zapisal Cankar.
Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor kaže kot cenzorska karikatura brez dejanske izvršne moči. Njegovo dejanje je obsodil predvsem liberalni tisk, ki je čistko izkoristil za napad na inkvizicijsko mentaliteto klerikalnega tabora, so povzeli v SLG Celje.
Dodali so, da je hkrati ta pogrom mladega ambicioznega literata postavil v središče zanimanja in ga označil za znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Pravilno so sklepali, da bo preostalih 300 izvodov vztrajno romalo iz roke v roko, saj "vsak jih bode bral, vsak jih bode užival še z večjo naslado, a vsak bode iskal v njih - nemoralnost".
Mali ljubezenski kabaret Erotika uprizarja poezijo Ivana Cankarja skupaj z nekaterimi literarno-gledališkimi referencami, ki se prav tako navezujejo na erotiko, čutnost in hrepenenje po bližini v različnih zgodovinskih časih.
Kabaret se po navedbah celjskega gledališča gradi na platformi čustvene, fizične in psihološke naklonjenosti in tako poustvarja subverzijo recepcije Cankarjevih pesmi v našem času. Kot pravi Simone de Beauvoir v Drugem spolu: "Erotika je približevanje Drugemu, to je njena temeljna lastnost."
Skozi Cankarjevo Erotiko in druga izbrana besedila se uprizoritev vrača tudi k prvobitni, izvorni obliki čutnosti in natančneje raziskuje, osvetljuje vzroke in posledice Erosove preobrazbe - iz moči ustvarjanja, sile stvarjenja v simbol greha in pogube.
Dolgoletna represija čutnosti in ločitev telesnosti od božanskega, ki se utrjuje čez stoletja, je prispevala k razcepljenemu, skoraj shizofreničnemu doživljanju človeške narave. Ta proces se je manifestiral tudi v odzivih na Cankarjevo Erotiko in tudi danes se, kot kaže, vse hitreje poglablja in nagiba k principu Tanatosa, so še zapisali v SLG Celje.
V predstavi, ki je nastala v koprodukciji SLG Celje, Teatra Rampa in iKult Celovec, so uporabljeni citati iz Svetega pisma, Platonovega dialoga Simpozij, pesem Marija Magdalena avtorice Bernarde Pavko Prava, krajši izsek iz scenarija Paris, Texas ter uvod iz Heziodove Teogonije.
Igrajo Branko Završan, Manca Ogorevc, Žan Brelih Hatunić, Katarina Hartmann, Tanja Potočnik in Aleksander Tolmaier.