Predstava temelji na najstarejšem ohranjenem dramskem besedilu v slovenskem jeziku, ki ga je kapucin Lovrenc Marušič, imenovan tudi Romuald Štandreški, zapisal med letoma 1725 in 1727. Škofjeloški pasijon oziroma Processio Locopolitana je razdeljen v 13 slik, povzetih po svetopisemskih besedilih, sestavlja pa ga 869 verzov v starološkem narečju.

Škofjeloški pasijon, ki je najstarejša v celoti ohranjena režijska knjiga v Evropi iz obdobja baroka, je največja gledališka predstava na prostem v Sloveniji. Zasnova je kot procesija, ki iz pasijonskega tabora pri stari vojašnici krene na Mestni trg in se zaustavlja na določenih točkah, kjer pred gledalci zaživijo prizori iz dramske igre.

Škofjeloški pasijon je bil nazadnje uprizorjen pred šestimi leti, tradicijo uprizarjanja iz 18. stoletja pa so v Škofji Loki ponovno obudili v letih 1999 in 2000. Letos bo pasijon v postnem in velikonočnem času na ogled osemkrat. Zadnja predstava naj bi bila 12. aprila, v primeru, da bi zaradi dežja kakšna ponovitev odpadla, pa so pripravljeni nadomestni termini.

Zaradi svoje izvirnosti in pomena, bogastva izraženega slovenskega jezika ter samega obsega predstave je Škofjeloški pasijon razglašen za živo mojstrovino državnega pomena, s katero Slovenija kandidira tudi za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine.