"Tistim, ki poznajo delo Loredane Bianconi, lahko povem, da je film O vratih in puščavah (Des portes et des deserts) zagotovo najbolj radikalno delo, kar jih je ta samosvoja umetnica kdaj ustvarila. Čeprav ima nekatere poteze avtoričinih najbolj prepoznavnih del (predvsem temi migracij in razseljevanja) in ga naseljujejo njeni priljubljeni liki (tisti "izobčenci", za katere se nam zdi, da jih imamo pravico ožigosati in obsojati, nikoli pa jim ne bi dovolili spregovoriti zase), vas nič ne bo zares pripravilo na to sublimno umetniško delo," je zapisal Van Daele.
"O vratih in puščavah je pesem v devetih stancah. V družbi 'tisoč ljudi' se znajdemo na potovanju: čez morja, puščave, skale, skozi vrata, proti nebu. Kar vidimo, so zavržene podobe z besedami, stavki v svojem središču. Te zapuščene podobe so bile obdelane, izklesane v nove slike, ki porajajo nove asociacije in pomene. Zrnati, barvno nasičeni posnetek tovorne ladje, ki počasi drsi z vzhoda na zahod," so besede Van Daeleja povzeli v Kinodvoru.
O vratih in puščavah pa po njegovih besedah ni le poetična umetnina, pač pa tudi luciden esej in dokumentarec. Film, ki je nastajal več kot dve desetletji, predstavlja primere več sto posameznih beguncev. Ne v slogu lahko prebavljivega poročila, opremljenega z nekaj zvočnimi vložki, ampak tako, da pusti, da besede počasi pronicajo v nas in nas nazadnje povsem preplavijo, pri tem pa ponovno ovrednoti ter si prilašča podobe in posnetke, ki nam jih običajno ponujajo mediji. Režiserko je očitno vodila želja, da bi resnično prisluhnili posameznim pričevanjem, je še zapisal Van Daele.
Loredana Bianconi se je rodila v Belgiji leta 1954 kot hči italijanskega priseljenca. Študirala je filozofijo in književnost na Univerzi v Bologni ter gledališko režijo v šoli Nuova Scena. Po diplomi se je ukvarjala s filmsko kritiko, organizacijo filmskih festivalov ter realizacijo oddaj pri radijski postaji RAI3. Od poznih 80. let minulega stoletja živi in dela v Belgiji, kjer je po nagrajenem igranem celovečercu La mina (1989) zrežirala devet dokumentarcev, dve gledališki in tri radijske igre. Njena dela so bila predvajana na številnih festivalih in v francosko-nemškem kulturnem programu ARTE.
Slovensko občinstvo jo je spoznalo leta 1997, ko je na festivalu Mesto žensk doživel svetovno premiero njen dokumentarec Do You Remember Revolution. Film, v katerem je intervjuvala štiri nekdanje članice italijanskih Rdečih brigad, je bil v Ljubljani ponovno predvajan leta 2015 v sklopu razstave, ki jo je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pripravila kustosinja Bojana Piškur. Na festivalu Mesto žensk se je predstavila tudi leta 2006 s filmskim portretom štirih Belgijk maroškega rodu Življenje drugače (La vie autrement). Leta 2007 pa je obiskala Kinodvor s filmom Prek morja (Oltremare) kot del festivala Kino Otok v Ljubljani.