V sklopu dogodkov Kinoklub na ključ tokrat na temo Eksperiment v plesu

Po besedah Vevarja v Sloveniji ni institucije, ki bi se s sodobnim plesom ukvarjala "na zgodovinski način - s predstavljanjem avdiovizualnih vsebin", medtem ko se v tujini s tem pogosto ukvarjajo tudi galerije.

Kot je pojasnil, so moderne in sodobno-plesne prakse neizbežno povezane z vidiki eksperimenta - v sodobnem teatru z ustvarjanjem predstave začnejo s študijem teksta ali koncepta predstave. A ni bilo vedno tako, v gledališče je ta princip delovanja prišel šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje.

Vevar vstop študija v gledališče razume kot posledico populariziranja znanosti v tistem času. "Postala je atraktivna tudi za umetnike, ki so začeli razmišljati, kako znanstvene metode vključiti v svoje procese," je pojasnil.

Eden prvih tekstov, ki se ukvarja z eksperimentom v umetnosti, je Eksperimentalni roman Emila Zolaja iz leta 1880, saj se metodično loti umetniškega procesa.

Iz literature, ki je bila v tistem času dominantna umetniška zvrst, se je takšno razmišljanje prelilo tudi v gledališče in ples, ki so ga takrat delali "vizionarji". Kot pravi Vevar, so v tistem času začeli bolj poglobljeno razmišljati o tem, kaj naj bi umetnost bila in zato začeli pisati teoretske in programske tekste.

Kot je še pojasnil, je bilo plesno gledališče v prvi polovici 20. stoletja usmerjeno v izumljanje tehnologij, ki so pripomogle k tehnični izvedbi del.

V šestdesetih letih se je situacija rahlo spremenila - umetniki so začeli razstavljati procese, ki so se iz funkcije spremenili v produkt. Tako so po Vevarjevih besedah delovale skupine, ki so občinstvo sprejemale na vseh svojih vajah.

Ob tem se je Vevar dotaknil še slovenskega razumevanja termina eksperimentalno gledališče. Meni, da je ustvarjalcem eksperiment predstavljal predvsem večjo svobodo kot utečeni procesi v institucijah. V javnosti pa je termin postal, kot temu pravi sam, odlagališče recepcijske lenobe - termin, ki so ga novinarji ali ljudje uporabili, ko po ogledu gledališkega dela niso bili sposobni ali si niso želeli o delu preveč razmišljati.

V zadnjem letih je termin eksperimentalno gledališče po njegovem mnenju zamenjal pojem postdramsko gledališče. Uporabo teh terminov v medijih večinoma razume kot opravičilo, "da ne poveš nič".

Leginova, ki trenutno deluje v projektu No!training Lab, je pojasnila, da projekta ne razume kot eksperiment, ampak kot možnost, da lahko predstavo dela po kosih, ker ima občutek, da ne zmore vsega naenkrat.

"Pomembno nam je, da imamo prostor in čas. Delo ni zavezujoče - ni nujno, da naredimo projekt - kar ustvarja čisto drugačno dinamiko dela," je še pojasnila in dodala, da ravno zaradi neobveznosti ustvarjalci dobijo močnejšo željo po ustvarjanju.

Po mnenju Kamnikarja ima raziskovanje in študij za predstavo elemente igre - uporabiti igro, da "ustvarimo nekaj uprizoritvenega".

Bučarjeva pa verjame, da so eksperimenti, kot je sodelovanje umetnikov z znanstveniki, pripeljalo do vmesnikov, ki jih sedaj uporabljajo povsod v gledališčih.