Kot je pred premiero povedal režiser Jernej Lorenci, se je morda predstave lotil tudi deloma kot odgovor na čase, v katerih smo, sicer pa se je Frančiška, ki je zrasel v veliko osebnost, osvojil velik del sveta in postal velikan in je bil že neštetokrat upodobljen ter mitiziran nadčlovek, lotil z bolj človeške plati.

Prav človeški element je ključen za ptujsko uprizoritev, saj Frančišek po mnenju avtorjev predstave ni želel moči in oblasti, so pa moč in oblast v njegovem imenu zlorabljali drugi. Prav tako ni želel spremeniti sveta, je pa ponudil način, kako je mogoče spremeniti sebe.

Da je Frančišek prav poseben izziv, ki se ga je težko lotiti, je priznal igralec Janez Škof, ki je skupaj s Tamaro Avguštin pravzaprav pripovedovalec predstave, v kateri interpretirata Kazatsakisovo zgodbo o svetem Frančišku, prirejeno na njihov način.

Po njegovih besedah je težko govoriti o Frančiškovem nauku, saj je njegov nauk pravzaprav njegovo življenje, ki predstavlja popolno odprtost do vsega, brez obsojanja sveta in ljudi, pač pa ljubezen do vsega stvarstva.

Frančišek se je rodil 1182 leta v Assisiju kot sin trgovca. V mladosti se je vdajal posvetnim užitkom, po sodelovanju v vojni med Assisijem in Perrugio pa se je med enoletnim ujetništvom posvetil veri. Kmalu je spoznal, da je njegova pot uboštvo, zaradi česar je med prebivalci Assisija veljal za norega, čeprav prav njegovo življenje sili k premisleku o tem, kdo je res nor.