"Kot umetniki se počutimo dolžne govoriti o realnosti, ki nas obdaja," je na okrogli mizi v organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije izpostavil igralec Aljoša Ternovšek. Poudaril je, da je umetnost v tem trenutku eden zadnjih branikov etike. "V tem trenutku je treba žrtvovati lepoto abstraktnega za resnico realnega," je opozoril.

Kot je dejal igralec v predstavi o izbrisanih 25.671, so njihov naslovnik ne le gledalci temveč tudi centri moči, ki ne opravljajo svojega poslanstva. "Zavezani smo delati za ljudi ne pa za interes multinacionalnih korporacij," je izpostavil in pritrdil ugotovitvi režiserja Sebastijana Horvata, da v številnih kulturnih inštitucijah vlada strah, zato se izogibajo realističnim predstavam.

"To je nek novi konservatizem, ki se pojavlja v gledališčih zadnje čase in ki je zradiral neodvisno produkcijo," je dejal Horvat iz umetniškega kolektiva Was ist Maribor?, ki se je lotil projekta o tovarni TAM in Igre o antikristu - Oratorij po mariborski nadškofiji. Gledališča se tako izogibajo tudi temu, da bi tovrstne predstave vabila v goste.

To so izkusili ustvarjalci predstave o izbrisanih. "Naša gledališča so zelo meščansko usmerjena, menijo, da publika v gledališče prihaja, da se oddahne od problemov vsakdanjega življenja," je povedala vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak, a dodala, da v resnici ni tako in da je bila glavnina publike navdušena nad predstavo 25.671. Vendarle velja, da se v državnem birokratskem sistemu, kjer posameznik ne šteje, izbris lahko zgodi komurkoli.

Ternovšek je ministru za kulturo Urošu Grilcu predlagal, da Prešernovemu gledališču nameni 30.000 evrov nepovratnih sredstev, da bi predstavo lahko zastonj odigrali v vsakem kulturnem domu v Sloveniji. "Ideja se mu je zdela fantastična, realizirana pa ni," je dejal Ternovšek in pojasnil, da se vse ustavi pri kulturnih domovih, ki se, razen svetlih izjem, za take predstave ne odločajo.

Horvat pa je opozoril, da gledališču prav dostop do javnosti nalaga specifično odgovornost. "Neoliberalna revolucija, ki se dogaja, je nekaj grozljivega in o tem moramo govoriti," je pozval in dodal, da mora biti gledališka perspektiva pogled iz žabje perspektive, ne z oblakov.

Uršula Cetinski, direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča, v katerega dokumentarne oblike gledališča glede na tradicijo in poslanstvo posebej sodijo, je spomnila, da je bilo najlažje delati tovrstne predstave zadnjih pet let pred razpadom Jugoslavije in prvih pet let v novi državi, sedaj pa se prostor svobode iz leta v leto oži.

Pri aktualnih dokumentarnih projektih, ki so jih zaobjeli na včerajšnji okrogli mizi, se sicer postavlja še vrsta drugih vprašanj, med njimi tudi varovanje zasebnosti posameznikov, katerih zgodbe pripovedujejo gledališča. Projekti iz resničnega življenja so zelo delikatni, pozitivno pa je, da na tak način ljudje z ulice dobijo svoj glas in lahko dosežejo širšo javnost, kar jih navda s ponosom in dostojanstvom, ugotavljajo ustvarjalci.