V NUK razstavljena 20-letna zgodovina kavarniškega gledališča

Dramaturginja in teatrologinja Alja Predan je v svojem nagovoru predstavila zgodovino Cafe teatra, ki, kot je pojasnila, sega 22 let nazaj. Že takrat se je namreč Viti Mavrič porodila ideja o kavarniškem gledališču, ki je najprej zaživel v mariborskem gledališču. Z dovoljenjem takratnega umetniškega direktorja Drame SNG Maribor Tomaža Pandurja je mali oder spremenila v kavarniško gledališče Kabaret 20. stoletja. To je uprizorilo prvo in edino predstavo Ne smejte se, umrl je klovn, ki je bila posvečena Franu Milčinskemu Ježku. "Pravo" kavarniško gledališče pa je ugledalo luč sveta 11. novembra pred 20 leti v Grand hotelu Union, je povedala Predanova in med prvimi predstavami izpostavila Arabello avtorja Andreja Rozmana Roze, ki jo je režiral Matjaž Pograjc.

Cafe teater je po besedah Predanove ponudil gledališče kabareta, komedije, satire, šansona in muzikala - zvrsti, ki so še danes zapostavljene v gledališkem prostoru. Težava, s katero se Cafe teater že dolgo ukvarja, pa je iskanje prostora. Že od konca gostovanja v kavarni Union se namreč "klati po različnih ljubljanskih prizoriščih," je dejala Predanova in ob tem pozvala bodočega župana, da Mavričevi ponudi beznico, kjer bo lahko nadaljevala s projekti, kot je denimo izjemno uspešen La Vie En Rose, ki z večerom šansonov že 15 let polni Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.

Mavričeva po besedah generalnega direktorja na direktoratu za ustvarjalnost na ministrstvu za kulturo Gašperja Trohe dokazuje, da se da s kulturo zaslužiti, med drugim pa je zaslužna za to, da je umetniškemu žanru - šansonu našla domicil tudi znotraj drugih kulturnih institucij. Pričujočo razstavo vidi kot eno izmed etap Mavričeve in pričakuje vsaj še 20 let njenega "ustvarjalnega nemira".

Razstava predstavlja zgodovino Cafe tetra skupaj s projekti njegove ustanoviteljice Vite Mavrič, od začetkov do danes, je dejal Domen Prezelj, ki je skupaj z Andrejem Stražišarjem postavil razstavo. Prve tri vitrine predstavljajo nastope Mavričeve kot pevke šansonov, od prvega, leta 1987 na festivalu Jugoslovanski šanson v Rogaški Slatini, pa vse do letos, ko je bil La Vie En Rose, posvečen Ježku.

Na ogled so plakati in fotografije s predstav, skice, med katerimi je avtor razstave izpostavil delo Alana Hranitelja, notno gradivo, gledališki listi in koncertni sporedi.