Umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe je zapisala, de se Omerzujeve lutke nič več groteskno ne posmehujejo svetu in sebi, temveč vtkane v mrežo usode premišljujejo o polnosti življenja in magiji smrti, o poslanstvu umetnosti in skrivnosti stvarjenja.
V umetnikovi novi zgodbi oziroma postavitvi majhne lutke, gole in ožičene, ne kličejo h gibanju, temveč k razmisleku in meditaciji. Predstavljajo življenje, s katerim se opazovalec zlahka poistoveti, s svojo statičnostjo pa v Omerzujevi hiši nemo igrajo svojemu občinstvu.
Omerzu sicer umetnost pojmuje kot večno idejo in gibalo življenja ter kot univerzalno energijo, ki je vzajemno povezana s človekom in njegovo naravo. Svoje dozorevanje in sprejemanje vsega bivajočega po letih dinamičnega ustvarjanja razkriva z mladostniško željo po hiši, po simbolni vrnitvi domov ali - v prenesenem pomenu - po vrnitvi človeštva v skupno harmonijo stvarstva, ugotavlja Pregl Kobetova.
Silvan Omerzu se je leta 1955 rodil v Brestanici, po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani pa je začel delati v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je dobil štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk.
Doslej je pripravil približno 40 samostojnih razstav, sodeloval pri 60 skupinskih razstavah doma in v tujini ter soustvaril več kot 30 predstav. V zadnjem obdobju se predstavlja s prostorskimi postavitvami, za svoje delo pa je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada. Živi in ustvarja v Ljubljani.
STA, 5. 9. 2013
V Novem mestu razstava Hiše Silvana Omerzuja
:
:
STA / Ksenija Brišar,
7. 1. 2021
Renato Zanella: Vodja narodnega baleta mora skrbeti za kontinuiteto (intervju)
Tatjana Zemljič, STA,
22. 10. 2024
Za dobro filmsko kostumografijo je ključno, da ni pretiravanj
STA,
15. 8. 2012
Pandurjeva Medeja premierno na Dubrovniških poletnih igrah