V Novem mestu razstava Hiše Silvana Omerzuja

Umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe je zapisala, de se Omerzujeve lutke nič več groteskno ne posmehujejo svetu in sebi, temveč vtkane v mrežo usode premišljujejo o polnosti življenja in magiji smrti, o poslanstvu umetnosti in skrivnosti stvarjenja.

V umetnikovi novi zgodbi oziroma postavitvi majhne lutke, gole in ožičene, ne kličejo h gibanju, temveč k razmisleku in meditaciji. Predstavljajo življenje, s katerim se opazovalec zlahka poistoveti, s svojo statičnostjo pa v Omerzujevi hiši nemo igrajo svojemu občinstvu.

Omerzu sicer umetnost pojmuje kot večno idejo in gibalo življenja ter kot univerzalno energijo, ki je vzajemno povezana s človekom in njegovo naravo. Svoje dozorevanje in sprejemanje vsega bivajočega po letih dinamičnega ustvarjanja razkriva z mladostniško željo po hiši, po simbolni vrnitvi domov ali - v prenesenem pomenu - po vrnitvi človeštva v skupno harmonijo stvarstva, ugotavlja Pregl Kobetova.

Silvan Omerzu se je leta 1955 rodil v Brestanici, po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani pa je začel delati v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je dobil štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk.

Doslej je pripravil približno 40 samostojnih razstav, sodeloval pri 60 skupinskih razstavah doma in v tujini ter soustvaril več kot 30 predstav. V zadnjem obdobju se predstavlja s prostorskimi postavitvami, za svoje delo pa je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada. Živi in ustvarja v Ljubljani.