STA, 20. 3. 2014

V Narodnem muzeju Slovenije pregled zgodovine slovenskega lutkarstva

V Narodnem muzeju Slovenije bodo v petek, 21. marca, na svetovni dan lutkovnega gledališča in lutk, odprli razstavo 100 let slovenske lutkovne umetnosti. Zasnovala sta jo Agata Freyer in Edi Majaron. Kot sta povedala na včerajšnji novinarski konferenci, se je ob pripravi razstave pokazalo, da je kar nekaj tovrstnega gradiva žal izgubljenega.
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar
Foto: Janina Žagar

Postavitev sta po besedah Freyerjeve zasnovala kronološko, iz nje pa je razvidno, kako se je tekom časa spreminjala estetika lutk. Kot je poudarila, gre pri slovenskih lutkah za izjemno dediščino, ki je unikatna in s kakršno se ne more pohvaliti noben narod. Z izborom sta se želela tudi pokloniti nekaterim izjemnim umetnikom, ki so ustvarjali za lutkovno gledališče.

Tak je, denimo, Jože Ciuha. Freyerjeva ga je označila za nestorja likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke na pričujoči razstavi; trenutno sicer razstavlja slike v Jakopičevi galerij. Kot je dejala, je ob pogledu na njegove lutke mogoče videti, kako je umetnikov likovni jezik zazvenel v tretji dimenziji. Ob njem je bila še vrsta umetnikov, ki so se prav tako posvečali lutki: Tone Kralj, Marlenka Stupica, Matjaž Schmidt, Marija Lucija Stupica, Jože Tisnikar, Breda Varl, Silvan Omerzu in drugi.

Po Majaronovih besedah sta skušala za razstavo zbrati najzanimivejše lutke, ki so danes še na razpolago. Kot je poudaril, je slovenska lutkovna umetnost ves čas slonela na izjemnih likovnih umetnikih, ki so jo razumeli kot posebno obliko likovne umetnosti - likovno dramaturgijo. Ob tem je izpostavil, da so nekateri bili tudi tehnologi in so lutke izdelovali sami, spet drugi pa so jih le risali, za to, da so bile izdelane, pa gre zahvala nekaterim odličnim tehnologom.

Likovna dramaturgija je po besedah Freyerjeve kompleksna likovna zvrst, ki od ustvarjalca zahteva najprej splošno znanje likovnih zakonitosti, poznavanje bistva gledališke kostumografije in scenografije, predvsem pa mora razumeti bistvo lutkovnega gledališča, ki nikakor ni pomanjšana oblika velike scene, ampak ima svoje zakonitosti nadrealnega, presenetljivega in zahteva prostorsko predstavljivost.

Lutko je označila kot metaforo, znak za scensko bitje, ki z likovnimi elementi gledalcu sugerira razumevanje svoje vloge v predstavi. Je idealni igralec, ki se, dobro tehnološko realiziran, ne izneveri ustvarjalčevih idej, saj je v vsem odsev oblikovane ustvarjalnosti v harmoniji z racionalnimi odločitvami.

Za začetnika umetniškega lutkovnega gledališča velja Milan Klemenčič (1875-1957), ki je v Slovenijo presadil italijansko in nemško tradicijo ter se posvečal predvsem marioneti beneškega modela. Poudarjal je tudi, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave.

Razstava 100 let slovenske lutkovne umetnosti je, kot je povedal direktor Mini Teatra Robert Waltl, po razstavi poljskih in srbskih lutk že tretja razstava, ki so jo pripravili v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije. Načrtujejo še razstavo francoskih lutk in lutk iz Izraela. Razstava, na kateri bo predstavljenih več kot 200 lutk, bo v Narodnem muzeju na ogled do 8. junija, nato pa bo potovala po svetu, najprej v Beograd, zatem še v Bar, Kotor, Subotico, Novi Sad, Zagreb in Budimpešto.