Kot je ob odprtju te iste razstave v Narodnem muzeju Slovenije marca letos poudarila Freyer, gre pri slovenskih lutkah za izjemno dediščino. Z izborom sta se želela tudi pokloniti nekaterim izjemnim umetnikom, ki so ustvarjali za lutkovno gledališče.

Tak je, denimo, Jože Ciuha, ki ga je Freyer označila za nestorja likovnih umetnikov, ki so oblikovali lutke na pričujoči razstavi. Po njenih besedah je ob pogledu na njegove lutke mogoče videti, kako je umetnikov likovni jezik zazvenel v tretji dimenziji. Ob njem je bila še vrsta umetnikov, ki so se prav tako posvečali lutki: Tone Kralj, Marlenka Stupica, Matjaž Schmidt, Marija Lucija Stupica, Jože Tisnikar, Breda Varl, Silvan Omerzu in drugi.

Po Majaronovih besedah sta skušala za razstavo zbrati najzanimivejše lutke, ki so danes še na razpolago. Kot je poudaril, je slovenska lutkovna umetnost ves čas slonela na izjemnih likovnih umetnikih, ki so jo razumeli kot posebno obliko likovne umetnosti - likovno dramaturgijo. Ob tem je izpostavil, da so bili nekateri med njimi tudi tehnologi in so lutke izdelovali sami, spet drugi pa so jih le risali, za to, da so bile izdelane, pa gre zahvala nekaterim odličnim tehnologom.

Za začetnika umetniškega lutkovnega gledališča velja Milan Klemenčič (1875-1957), ki je v Slovenijo presadil italijansko in nemško tradicijo ter se posvečal predvsem marioneti beneškega modela. Vedno je poudarjal, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave.

Razstava 100 let slovenske lutkovne umetnosti bo po Beogradu na ogled še v Baru, Kotorju, Subotici, Novem Sadu, Zagrebu in Budimpešti.