Vevar se v zadnjih letih intenzivno ukvarja z zgodovinskim pregledom razvoja plesa na Slovenskem in ustvarja lastni dokumentarni in avdiovizualni arhiv. Gradivo se pretežno osredotoča na sodobne scenske umetnosti, ples in gledališče zunaj institucionalne scene v zadnjih 20 letih.
Vsebuje obsežno zbirko časopisnih izrezkov, kataloge plesnih festivalov, kartoteke plesalk/plesalcev in koreografinj/koreografov, del fotografske zapuščine Božidarja Dolenca s področja gledališča in plesa in druga fotografska gradiva, plesne filme, posnetke predstav in dokumentarne filme. Materiali so na voljo predvsem za študijsko rabo.
Začasni slovenski plesni arhiv med drugim vsebuje tudi donacije iz arhiva Neje Kos, dediščino Ksenije Hribar, zbirke video dokumentov s predstav Mateje Bučar, gledališke liste Opere in baleta SNG Ljubljana iz obdobja Pie in Pina Mlakarja ter donacije Bunkerja, Maske, Exodosa in Društva za sodobni ples ter Vevarjevo knjižnico.
"Začasni slovenski plesni arhiv je začel nastajati v mojem zasebnem stanovanju v Šiški leta 2012 in se sčasoma razvil v platformo za dokumentiranje in zgodovinjenje sodobnega plesa in sodobnih scenskih umetnosti, se pravi tistih praks, ki so tesno povezane z modernizmom, zgodovinskimi avantgardami, neoavantgardami in retrogardami ter sodobnimi umetnostmi. Povečini gre za scenske umetniške prakse, ki so nastajale zunaj kulturnih institucij in so jih zaradi tega javne arhivske ali dokumentacijske institucije doslej puščale ob strani," je o nastanku arhiva zapisal Vevar.
Dodal je, da je arhiv v izhodišču zrasel iz njegove potrebe po dokumentaciji in arhivskem gradivu ter iz radovednosti, da se poduči o zgodovini umetniških praks in skupnosti, "ki so v temelju oblikovale njegov kulturni habitus".
"Gre za umetnice in umetnike in njihove prakse, ki v RS niso samo prisotne, ampak izjemno aktivne in dinamične, a v institucionalnem okvirju povečini nimajo ustrezne reprezentacije. S tega stališča je Začasni slovenski plesni arhiv emancipacijsko, aktivistično delo, ki skuša marginaliziranim umetniškim praksam zagotoviti vidnejše mesto, umetnikom, teoretikom in zgodovinarjem pa možnost za nadaljnje rabe njegovih gradiv," je poudaril Vevar.
Namesto članarine so se uporabniki arhiva zavezali, da bodo uporabljeno gradivo poskenirali v skladu z arhivskimi standardi.
Od marca naprej Vevar v MSUM uprizarja živi arhiv v trajanju. To pomeni, da je postopek arhiviranja - od zbiranja do sistematizacije in javne dostopnosti - viden. "Začasni slovenski plesni arhiv tako postane performativna časovno-specifična in situ instalacija, ki prikaže arhiv kot časovno razvijajočo se, nikoli zaključeno tvorbo. Arhivar kot posameznik vstopa v institucionalni okvir, kjer ima prostorsko in materialno podporo, hkrati pa ohranja avtonomnost," so zapisali v muzeju.
Urnik bivanja Roka Vevarja v prostorih MSUM bo objavljen naknadno.