Uprizoritev Alena Prošića Esej o slepoti, ki bo prva uprizoritev katerega koli Saramagovega dela na slovenskih odrih, je znotraj slovenske gledališke produkcije prevladujoče dramskega gledališča tako v številnih pogledih unikaten projekt, ambiciozno zastavljeno delo z vrhunskim interpretom in ekipo, ki bo v Sloveniji morda okrepilo zanimanje za Saramaga. Ta je v slovenščino zaenkrat preveden v petih romanih: poleg Eseja o slepoti (1997) še Zapis o samostanu (1999), Evangelij o Jezusu Kristusu (2005), Kajn (2011) in Kamniti splav (2014).

Esej o slepoti Joséja Saramaga (1922-2010), portugalskega pisatelja, ki ga je literarni kritik Harold Bloom opisal kot enega največjih sodobnih romanopiscev, nepogrešljivi del zahodnega kanona in ga primerjal z Markom Twainom (oba sta brutalna antikrščanska humanista, ki pišeta o temeljni okrutnosti človeške narave in družbe), je zgodba o nenadni masovni epidemiji slepote, ki čez noč prizadene neimenovane ljudi neimenovanega mesta. Saramago je odraščal v času, ko je bila Portugalska pod fašistično diktaturo Antónia de Oliveire Salazarja. Pisati je začel šele okrog svojega petdesetega leta, potem pa leta 1998 postal prvi (in zaenkrat edini) portugalsko pišoči pisatelj, ki je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je komunist in pesimist. Napisal je (med drugim) Evangelij po Jezusu Kristusu, v katerem je Jezus običajen človek z dvomi in napakami; Leto smrti Ricarda Reisa, v katerem heteronim portugalskega pesnika Fernanda Pessoe Ricardo Reis svojega avtorja preživi za celo leto; Kameni splav, v katerem se iberski polotok odcepi od Evrope, odplava v Atlantik in prebivalce Portugalske in Španije prisili k povezovanju. Esej o slepoti je verjetno njegovi najbolj znan roman. V njem ni niti enega osebnega imena.

Slepota napade čez noč, kot božja kuga. Ljudje zbolevajo postopoma, širi se nalezljivo, a naključno. Bolezen se kaže kot hipna izguba vida, ki ga nadomestni belina čez vidno polje. Prvo skupino obolelih v skladu z odločitvijo vlade zaprejo v opuščeno umobolnico, da ne bi okužili ostale populacije. Kljub preventivnim ukrepom se bela slepota nezadržno širi. V umobolnico prihaja vedno več ljudi, ki postopoma formirajo novo družbo. Sčasoma se Saramago osredotoči na manjšo skupino ljudi, ki znotraj umobolnice pričnejo funkcionirati kot družina. Ob nenadni odsotnosti enega od bistvenih čutil se v ljudeh zbudijo najnižji instinkti: goli boj za preživetje, nadvlada močnejšega nad šibkejšim, neobvladovanje spolnih želja. Skoraj vsa civilizacijska pravila izginejo. V kaotičnim razmerah se slepci oklepajo zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb. Formirajo se v skupine. Nekateri ne pokopavajo svojih mrtvih. Kradejo si hrano. Posiljujejo. Esej o slepoti - kot mnoga druga Saramagova dela - nosi dimenzije alegoričnega in mitološkega. Junaki nimajo osebnih imen, ampak generične oznake, ki se nanašajo na njihove poklice ali situacije, v katerih smo jih najprej spoznali: Zdravnik, Zdravnikova žena, Prvi slepec, Dekle s temnimi sončnimi očali, Nespečna slepka, Starec s črno prevezo. Čeprav gre v širokem planu za pripoved o formaciji človeške družbe iz anarhije do države in celo do sledu utopije, je Saramagov fokus na osebnih tragedijah, ki jih takšna prehojena pot neke skupnosti zahteva. Odpira vprašanja etike, politike, človekovih pravic, medicine, religije, družbenih razmerij, in o človeku razkriva neprijetne resnice.

O uprizoritvi

Saramago je svojim bralcem nekoč priporočil, naj njegove romane berejo naglas, saj bodo le tako lahko ujeli ritem besed in povedi in njegovo pripoved doživeli celovito, na način, kot si ga je zamislil in ga poskušal preliti v zapisani medij; svoja dela je imenoval "zapisana oralnost." Takšno navodilo pravzaprav kar kliče po gledališki uprizoritvi, katere izhodišča pa glede na karakteristike romana in slog njegovega avtorja ne smejo biti klasično dramska. Kot druga Saramagova dela tudi Esej o slepoti v značilnem pisateljevem slogu zaznamujejo dolge povedi, redka, kaotično postavljena ločila in premi govor, ki se niza in prepleta s spremnimi navedki, zgodbo pa pripoveduje redko razkriti, osebno angažirani ali čustveno vpleteni prvoosebni pripovedovalec. Vsi dialogi, ki jih vsebuje roman, so tako vtkani v večjo celoto in neločljivo zvezani s svojim okvirjem: enim samim velikanskim monologom, monologom naratorja. V fokusu prihajajoče uprizoritve v konceptu in režiji Alena Prošića bosta jezik in avditivno v kombinaciji z raziskovanjem performativnega izraza, ki ga Saramagovo besedilo omogoča in prenese. Čeprav je zgodba o beli slepoti nenavadna, ključni element in kvaliteta romana ni v njegovi fabuli, temveč v načinu, kako avtor to zgodbo pripoveduje; v natančno niansiranem in vodenem vpogledu v čustva, trenutna stanja in osebne tragedije posameznih likov; in nenazadnje v posebni poziciji njegovega pripovedovalca, ki, kot se zdi, skozi celotno pripoved obdrži držo vsevedne distance, ki nikoli ne obsoja, a vendar iz bralca (poslušalca) izredno natančno izvablja močne čustvene odzive na povedano, čeprav jih od njega nikoli na silo ne zahteva. Elementi zgodbe, marsikdaj grozljivi in težko poslušljivi, so podani v vseh mučnih, krvavih in zasvinjanih podrobnostih, obenem pa pripovedovalec nikoli ne izgubi posebne občutljivosti, s katero dogodke opisuje. Zaradi specifičnih lastnosti njegovega pripovedovalca Saramagov roman na odru predstavlja velikanski izziv in odličen igralski material, ki zahteva primerno močnega interpreta in zavestno izogibanje kopičenju konvencionalnih gledaliških sredstev, zlasti vizualnih. Uprizoritev se bo tako odrekla dobesednemu preslikavanju Saramagovih brezimnih, zgolj funkcionalno poimenovanih likov v posamezne igralce in dramske situacije, temveč bo like in dogodke romana z izogibanjem vsakršni ilustrativnosti ohranjala znotraj velikega monologa enega samega interpreta: Jureta Henigmana, vrhunskega slovenskega igralca mlajše generacije.

"Ta predstava, morda najbolj od vseh, aktivno vključuje gledalca. Prepuščena mu je popolna svoboda domišljije ter moralne in etične opredelitve, na drugi strani pa ga čaka sto minutna interpretacija Eseja o slepoti. Gre za sinestezijo v najstrožjem pomenu. Bomo videli," je o predstavi dejal režiser Prošić.