Dramaturg predstave je Nik Žnidaršič, ki je med drugim zapisal, da ko vdira revolucija na oder, vdira predstava v avditorij, a ne tako, da bi občinstvo ogrozila in pregnala iz dvorane, temveč da bi ga zadela naravnost v telo, upajoč, da ga prikuje na sedež in prisili v razmislek o lastni odgovornosti za stanje ter zločine doma in drugod, takrat in danes.

Proces ustvarjanja Sanjačev ali ljubezenske zgodbe v revoluciji je trojni proces dramatizacije romana, teatralizacije scenarija (predrugačenja filmskih mehanizmov za oder, gre torej za proces zgoščanja) in aktualizacije protestov v Parizu leta 1968 (proces branja, interpretiranja). Tekst (oz. več njih) ni svetinja, temveč gibljiv, gnetljiv material, ki ga "izkoriščamo" za svoje namene, da lahko spregovori o revoluciji kot taki, potrebnosti revolucije in predvsem današnjega pasivnega, egoističnega odnosa zahodnega sveta do nje. To naredi s povezovanjem simbolov takratne revolucije s simboli protestov, ki so se v zadnjih desetletjih zgodili v Sloveniji, ter s stanjem sveta, v katerem smo se "znašli" danes. S stanjem, ko se zdi, da vse razpada in idealizem izpred skoraj šestdesetih let ni več mogoč. Imperializem kot glavna (a absolutno ne edina) tarča takratnih protestov se je spremenil, akterji, ki ga najmočneje poganjajo, pa ostajajo isti: svetovne velesile z meščanskim razredom našega zahodnega sveta na čelu, je še zapisal Žnidaršič.

Protagonista predstave sta Theo in Isabelle ter njuna starša so predstavniki višjega srednjega razreda. V lasti imajo stanovanje v središču Pariza, njihova babica ima posest na deželi, oče je priznan francoski pesnik, mama pa ne rabi hoditi v službo. Ko se začnejo protesti na fakultetah in pred Chinematheque Francaise, se Theo in Isabelle še pojavita na ulici, ko pa se protesti prelevijo v izgrede, ko policisti izvajajo nasilje nad študenti, ko se pridružijo sindikati in delavstvo organizira množične stavke, se Theo in Isa potuhneta. Šele Matthew, ameriški študent na izmenjavi, ki prihaja iz nižjega razreda in na podobah z ulice prepoznava cilj, ki ga zasledujejo njeni akterji, ju ob Theovem navdušenem govorjenju o revolucionarnih idejah sooči s vprašanjem, zakaj sama nista na ulici.

Avtorsko ekipo, poleg režiserja Ravbarja, ki je pripravil tudi prevod v slovenščino, dramaturga Žnidaršiča, ki je skupaj z Ravbarjem pripravil adaptacijo besedila, sestavljajo še igralci Suzana Krevh, Ognjen Mićović, ki je pripravil prevod v srbščino, Svit Stefanija, Barbara Vidovič in Željko Hrs. Scenografinja je Nika Curk Nagode, kostumografinja Nina Čehovin, skladatelj Gašper Lovrec, za oblikovanje luči in vida skrbi Toni Soprano Meneglejte, avtor videa Martin Draksler in asistentka scenografije Živa Brglez. V predstavi sodelujejo študenti AGRFT Ljubljana in Akademije umetnosti Novi Sad.

Predstava ni primerna za osebe, mlajše od 18 let.