Predstava bo prikazala Chagallovo odraščanje vse od najzgodnejših let skozi buren čas prve in druge svetovne vojne vse do njegove visoke starosti. Med drugim bo predstava spregovorila o njegovem judovskem poreklu ter o vojnah, ki so ga zaznamovale, je povedal Peternelj.
Uprizoritev črpa iz življenja in ustvarjanja znamenitega belorusko-francoskega slikarja Marca Chagalla, ki je že pri 35 letih napisal avtobiografijo Moje življenje. Ta je v slovenskem prevodu Suzane Koncut izšla leta 2005 pri Študentski založbi.
Chagall je živel v razburljivem in umetnosti naklonjenem času. Menil je, da mora likovna umetnost tako kot knjige pripovedovati, gledalcem pa posredovati izkušnje, spomine in doživetja. Življenje je razumel kot cirkus: "Da bi preživel, moraš biti klovn, akrobat, glasbenik, slikar," so njegove besede povzeli v Mini teatru.
Ustvarjalce predstave, ki nastaja v prepletu gledališča in likovnosti, zanima predvsem raziskovanje odnosa med besedo, pripovedjo in barvo. Gledališka govorica uprizoritve se navdihuje v neizmerni zakladnici Chagallove ikonografije, v njegovem sanjskem, nadrealističnem svetu ter v erupciji njegovega ustvarjalnega opusa.
Poleg Šefa v predstavi igrajo še Liza Marija Grašič, Ravil Sultanov in Nataša Sultanova. Dramaturginja je bila Jana Pavlič, kostumografka, oblikovalka in scenografka pa Ljubica Čehovin -Suna.
Predstava je nastala v produkciji Društva za umetnost Avgus ter koprodukciji Škuca, Mini teatra in Zavoda Projekt Atol.
Chagall se je rodil v Ljosnu pri Vitebsku v Rusiji. Študiral je v Sankt Peterburgu. Med letoma 1910 in 1914 je živel v Parizu. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1914 v berlinski galeriji revije Der Sturm in z njo vzbudil veliko pozornosti. Po oktobrski revoluciji je bil komisar nove sovjetske oblasti za likovno umetnost v Vitebsku, leta 1923 pa se je dokončno naselil v Parizu. Tam so ga navdihovale umetniške smeri 20. stoletja - fauvizem, kubizem in ekspresionizem, po katerih je povzel posamezne elemente in jih vključil v svojo slikarsko govorico.
Julija 1941 se je pred nacisti umaknil v ZDA. Čeprav je bil daleč od vojnega dogajanja, se ga je vojna močno dotaknila. V New Yorku je naslikal vrsto slik, na katerih je upodobil razdejanje in strah. V Francijo se je vrnil leta 1949 in se naselil v Saint-Paul-de-Venceu, kjer je živel do smrti. Po vrnitvi v Francijo se je posvetil tudi mozaiku, ustvaril je slikana okna za nekaj cerkva, med drugim za katedrali v Metzu in Reimsu.
Režiser uprizoritve Peternelj je prejemnik Borštnikove nagrade za najboljšega mladega igralca, sodeloval je pri ustanovitvi Pograjčevega plesnega gledališča Betontanc, nabitega z revolucionarnim, svobodomiselnim nabojem, in z njim prepotoval ves svet, medtem pa nizal številne vloge, igralske, plesne, koreografske, režiserske... Do danes je razvil svoj avtorski podpis, ki ga osmišlja predvsem v vlogi režiserja na neodvisni umetniški sceni. Oziroma, kot je zapisano v utemeljitvi Župančičeve nagrade (2013): "Dramski igralec Ivan Peternelj je z umetniškimi kreacijami zadnjih let potrdil, da je vsestranski odrski umetnik, ki v pravem pomenu besede uteleša potrebe sodobnega časa, interdisciplinarnost scenskih umetnosti in s tem omogoča povezave različnih zvrsti odrskih umetnosti, saj udejanja vrline in veščine izjemno širokega spektra."