Gledališče senc je svetovni pojav, ki ga poznajo številne daljnovzhodne in bližnjevzhodne kulture, od Kitajske in Indonezije do arabskih, zlasti egiptovske. Končno je tukaj tudi turški karadžoz ("črnooki"). Pod tem imenom je Karadžoz pristal tudi v Grčiji in na Balkanu ter po turškem cesarstvu. Gledališče senc je po tem delu sveta še danes zelo živo, grški Karadžoz pa, s svojo politično noto, morda najbolj zanimiv.

Karadžoz je globalni tip sleparja, junak, ki deluje izključno s pomočjo prevar, njegove skrajno balkansko-sredozemske značajske odlike pa odlično ustrezajo evropskim stereotipom. Ker je Karadžoz starejši, pa se stereotipi izkažejo kot nepoznavalci kulturne zgodovine.

Danes je Karadžoz močno sredstvo socializacije mladih in nepriviligiranih, tečaji oziroma šolanje za postavljanje celotnega gledališča pa so terapija v vzponu. Za Karadžoza je potrebno zelo malo - rjuha ali pregrinjalo, luč, figure, ki jih lahko ustvarjalci igralci izdelajo sami, glasba in dober nadzor glasov. Za izvedbo ni potrebnih veliko ljudi, včasih zadostuje en človek.

Grški Karadžozje revež z ženo in tremi otroki, živi v kolibi, ki jo podpira metla, vedno je lačen, rad spi in je pripravljen na vsako prevaro, da bi nekaj dobil. Na drugem koncu scene je paševa palača, središče oblasti. Ko paša, kot običajno, razglasi, da je treba opraviti neko delo, Karadžoz to sliši in že snuje načrt …

Rečeno preprosto, Karadžozu se nihče ne smeji bolj kot on sam.