Močno izpovedna igra omogoča prepoznavanje lastnih vzorcev vsem generacijam, je na predstavitvi povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. Kot njeno posebnost je izpostavila, da se začne iz izkušnje performativnosti in pristane v naturalizmu, tematsko pa se dotakne marsičesa, od nenehnega hitenja in preobremenjenosti, ki sta značilni za današnji čas, do izgorelosti in depresije, ki imata različne obraze. Govori pa tudi o strahu, ljubezni in nostalgiji.
Ker je besedilo pisano v gostih dialogih, zahteva popoln igralski napor in koncentracijo, je poudarila direktorica. Kot je še omenila, je Katarina Morano, za katero je za razliko od drugih mladih ustvarjalcev značilno, da jo zanimajo vse generacije, ustvarila kompleksno idejo, v katero so lahko takoj vstopili. Za ustvarjalni tandem, ki je že podpisal nekaj uspešnih del, kot so Kako je padlo drevo, Usedline in Sedem dni, je še ocenila, da ju veže določena angažiranost, skrb in mestoma tudi obup nad stanjem sveta, istočasno pa tudi borbenost proti zdrsu v pasivnost, saj je to tisto, česar se je treba bati. "In o tem zdrsu govori tudi igra," je dodala.
Avtorica je povedala, da jo tema na nek način straši, saj se ji dozdeva, da bi o njej lahko nastali številni teksti, ker je vsak odnos drugačen. V besedilu jo je zanimalo, kje je izhodišče nekega odnosa, kako deluje in kako ga gojiti v času, za katerega so značilni poplava informacij, pa tudi občutki krivde, nemoči in nestrinjanja, iz česar lahko izvirata anksioznost in nezadovoljstvo. Najbolj se je bala, da bi vse skupaj zapadlo v medsebojno obračunavanje, ki bi bilo prežeto z zmerljivkami in neizživetimi sanjami, zdaj pa se že veseli tega, kako bo vse skupaj delovalo na odru.
Kot je povedal režiser Žiga Divjak, kompleksno besedilo poskuša na različne načine spregovoriti o tem trenutku in o nekaterih najbolj intimnih stvareh, ki pa so vedno odmev nekega sveta, v katerem živimo. Govori o dveh posameznikih, ki poskušata preživeti po svojih najboljših močeh in se pri tem - zavedno in nezavedno - "tudi malo poškodujeta".
Sceno za predstavo je pripravil Igor Vasiljev, po besedah Barbare Hieng Samobor eden najboljših scenografov v Evropi. Kot je razkril, so uporabili veliko rekvizitov, tudi takšnih, ki so del dejanske in ne gledališke realnosti. Igralca pa sta med drugim izpostavila, da igra zahteva veliko mero natančnosti.
Pri nastanku predstave so sodelovali še kostumografinja Tina Pavlović, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel, avtor glasbe Blaž Gracar, lektorica Maja Cerar in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.