V MGL premiera Fojeve burke Vse zastonj! Vse zastonj!

Besedilo govori o gospodinjah iz predmestja Milana, ki se zaradi vsesplošne draginje odločijo, da bodo za vsakdanje nakupe samovoljno plačevale polovično ceno, nato pa celo, da ne bodo plačale ničesar. Problem nastane, ko se gospodinji Antonia (Mojca Funkl) in Margherita (Iva Kranjc) domov vrneta s polnimi vrečkami hrane, a želita to prikriti svojima možema (Uroš Smolej in Jurij Drevenšek). Medtem pa inšpektor (Jaka Lah) začuden opazi, da so kar naenkrat ženske v njihovem okrožju čez noč postale visoko noseče. Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, je besedilo bravurozno in ostro napisana Fojeva burka, ki se ves čas giblje na robovih absurda.

Dramaturginja uprizoritve Petra Pogorevc je pojasnila, da je izvirno besedilo nastajalo poleti leta 1974, torej v času vsesplošne draginje, vrtoglave inflacije in naraščajočega nezadovoljstva delavcev v Italiji. Fo se je na razmere naslonil s pričujočim besedilom ter skorajda preroško napovedal situacijo, ki se je malo kasneje v italijanskih predmestjih dejansko začela dogajati.

V MGL so se odločili, da bodo uprizorili verzijo besedila, ki ga je Fo priredil leta 2008. V njej je nekatere dele spremenil, nekatere izpustil, saj je tako želel besedilo bolj aplicirati na aktualno politično, družbeno in gospodarsko situacijo. To spremenjeno besedilo ima tudi nekoliko drugačen naslov, "Sottopaga! Non si paga!", vendar so se v MGL dogovorili z nosilci avtorskih pravic za uporabo izvirnega naslova "Non si paga! Non si paga!" (Vse zastonj! Vse zastonj!). Predstava je, kot je še dejala, zelo zahteven spoj komedijske strukture in socialno angažirane vsebine.

Srbski režiser mlajše generacije Manojlović je povedal, da je tekst aktualen zaradi fenomena izumiranja delavskega razreda, s katerim se sedaj sooča Evropa. Njegova velika vrednost je v tem, da gledalca ne poziva k revoluciji in ga ne obteži z problemi, temveč mu problematiko predstavi na drugačen, topel in emotiven način.

Po presoji Hiengove je Manojlović režiser z veliko humorja in izrazitim talentom za sočutje. Manj zanimanja pa je režiser pokazal za grobo in sarkastično plat Foja, ki mestoma tudi pride na plan.

Za jezik je skrbel lektor Martin Vrtačnik, likovno podobo predstave pa so zasnovali scenograf Branko Hojnik, kostumografka Barbara Stupica in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik. Avtor glasbe je Vladimir Pejković, avtor videa pa Jasmin Talundžić.

Dario Fo je najpomembnejši živeči italijanski dramatik, čigar tekste igrajo po vsem svetu, doma pa je bil velikokrat trn v peti italijanski politiki in institucijam. Fo se v svojih delih zavzema za politično in socialno angažirano gledališko držo, njegove predstave pa so vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami. Leta 1997 je Fo prejel Nobelovo nagrado za književnost.