Dogajanje je postavljeno v skromno družinsko hišo z vrtom v predmestju Adelaide in se odvije v enem letu. Bob in Fran sta vse življenje trdo garala, da bi si njuni štirje otroci lahko privoščili več, kot sta si sama. Bovell z imenitnimi portreti vseh šestih protagonistov ter v izbrušenih dialogih in pretresljivih monologih prikaže vse mehanizme družinskega in zakonskega življenja. Skozi štiri letne čase, ki so prispodoba za življenjski ciklus, gledalec spremlja štiri odrasle otroke, ki se vsak s svojimi težavami še vedno vračajo domov, so vsebino drame povzeli v gledališču.

Kot je na novinarski konferenci poudarila dramaturginja, gre predvsem za zgodbo o odraščanju. Čeprav naj bi bili trije od otrok po svojih letih, stari so od 28 do 34 let, že precej samostojni, so namreč še precej vezani na svojo matično družino. In v letu, ki ga spremljamo, spremljamo njihove postopke osamosvajanja.

Besedilo je po besedah Eve Mahkovic mešanica realističnih dialogov in zelo poetičnih, liričnih monologov, v katerih otroci, ki se osamosvajajo, reflektirajo spomine na družinsko življenje in v katerih se meša od nostalgije in medsebojnih zamer do obračunavanj s starši.

Po besedah prevajalke Alenke Klabus Vesel je drama Kar vem, da je res, ki je premiero doživela leta 2016, rezultat triletnega procesa, v katerem je šlo za druženje avtorja, šestih igralcev in režiserja. Pripovedovali so si zgodbe iz lastnih življenj, na neki točki pa se je avtor umaknil v samoto in napisal besedilo. Vse vloge so po njenih besedah enakovredne in igralcem ponujajo veliko možnosti, da ustvarijo prepričljive in žive like.

Kot je še povedala, je v drami tudi veliko podobnosti z avtorjevo družino. Vendar, kot pravi tudi sam avtor, drama ni avtobiografska, je pa po besedah Alenke Klabus Vesel najbolj osebna med vsemi igrami, ki jih je napisal. Nekateri kritiki so Bovellu sicer očitali, da je v drami "preveč drame za eno družino v enem letu", a je sam povedal, da si je tu drznil stopiti iz realizma. Zato lahko dogajanje gledamo tudi, kot da se ne zgodi v samo enem letu, ampak širše, je še povedala prevajalka.

Režiser je na novinarski konferenci dodal, da so ustvarili "fino zmes med duhovitim in tragičnim" ter dosegli, da se kulminacija vseh težav, ki je morda res nekoliko neverjetna, znotraj tega, kar so ustvarili, zdi verjetna. Igralci so po njegovih besedah zelo dobro izostrili povezave pa tudi nasprotja med družinskimi člani. Sicer pa je besedilo izjemno močno in bi ga lahko s kakršnokoli premočno režijsko potezo prikrajšal za to, kar je.

V predstavi igrajo Judita Zidar, Boris Ostan, Tjaša Železnik, Filip Samobor, Voranc Boh k. g. in Klara Kuk (AGRFT). Scenograf je Miha Knific, kostumografka Urška Recer.