Besedilo Harrissove se nekoliko navezuje na otok Tristan de Cunha v južnem Atlantiku, saj je ozadje za predstavo črpala iz spominov svojih družinskih članov, ki so tam preživeli del življenja, je na petkovi novinarski konferenci pojasnila prevajalka Alenka Klabus Vesel.

Kot je dejala Hieng Samoborjeva, je na to igro dolgo računala. Otočani imajo svoj jezik, običaje in dostojanstvo. Obdaja jih razkošna, neskončna, nepoškodovana narava. Pozabljeni otok pod britanskim protektoratom v južnem Atlantiku - nekje na pol poti med Cape Townom in Rio de Janeirom - le tu in tam obišče ladja.

Navade in dostojanstvo otočanov - utelešajo jih Milan Štefe, Judita Zidar, Jure Henigman in Tjaša Železnik - so na preizkušnji, ko se skupnosti pridruži prišlek, tovarnar (Matej Puc), ki je "bolj čuden od že tako čudnih otočanov", pravi režiserka. Potem gledalec sledi veliki ljubezenski zgodbi, bistveno zaznamovani z motivi ekonomske konkviste in izseljenstva, so zapisali pri MGL.

Kot je še dejala Zinajićeva, predstava govori o človeški naravi. V njej umanjka črno-bela delitev likov, saj sta zlo in dobro neizbežna dela človeške narave. "Pomembno je, da so liki zanimivi, da si jih želimo gledati," je dejala Zinajićeva.

Hieng Samoborjeva je dejala, da je na to predstavo dolgo računala. Zinajićevo odlikuje njeno zanimanje za človeka in zgodbo namesto za abstrakcijo, ki je dolgo prevladovala v sodobnem gledališču, je dodala.

Za dramski tekst je značilen zagoneten jezik, saj so otočani izoblikovali svojevrstno angleščino: jedrnato, z nenavadno uporabo časov in vrstnim redom besed. "Ta jezik je nekje v času obtičal," je dejala Klabus Veselova.

Kot je dodala, si je pomagala z arhaičnimi izrazi, izognila pa se je njihovi narečni obarvanosti. Liki se izražajo okorno, vendar ne otročje, za njihov jezik je značilno tudi neposredno izražanje in hudomušni detajli. "Ničesar ni za izrečenim - je, kot je," pojasnjuje prevajalka.

Lektor Martin Vrtačnik dodaja, da je dramski jezik avtorice in prevajalke izoblikovan posebej za to priložnost. Četudi gre za čuden jezik, mora ta gladko teči, je pojasnil.

Kostumografijo je oblikoval Matic Hrovat, scenografijo pa Branko Hojnik. Njegova asistentka Urša Vidic je dejala, da sta se s sceno želela približati čustvenemu stanju protagonistov in izpraznjeni urbani osamljenosti, ki jo na otok prinese prišlek.

Avtor glasbe je Tomaž Grom. Pri predstavi je sodeloval še stvaritelj magičnih efektov Vladimir Mikek.

Leta 1973 rojena škotska dramatičarka Zinnie Harris je za igro Dlje od najdlje iz leta 2000 prejela nagrade Peggy Ramsay, John Whiting in prvo nagrado edinburškega festivala Fringe First.