V MGL predstava o generaciji, potrebni kisika

Besedilo Kisik je napisano v desetih prizorih, vezanih na deset božjih zapovedi, ki jih je mogoče poljubno prebirati, interpretirati in uprizarjati. Kot je Ekart, režiser predstave in zastopnik zavoda Imaginarni, dejal na včerajšnji novinarski konferenci, ga je za uprizoritev besedila prepričala zgodba o mladeniču Saši in deklici Saši.

Saša je fant, ki se iz krvavih ruskih vojn vrne v tranzicijsko Rusijo, kjer se v Moskvi dogajajo veliki tranzicijski ropi. Ljudje kot je deklica Saša se vozijo v velikih avtomobilih z zatemnjenimi šipami. Njuna brezupna ljubezen ju vodi, kot so zapisali v gledališču, "v deželo, kamor lahko prideš samo z najmanjšim vrtiljakom na svetu". Hkrati pa glavna junaka predstavljata celotno generacijo mladih rojenih v 70. oziroma v Ekartovi različici 80. letih minulega stoletja, ki ji primanjkuje kisika.

Prav tako je Ekarta navdušila druga plat zgodbe, ki se plete med njo in njim, se pravi med osebama, ki ju igrata Gregor Gruden in Nika Rozman. Ta zgodba o dveh ljudeh gledališča po njegovih besedah odpira splošna vprašanja, ki si jih zastavljajo igralci, recimo o tem, ali sploh razumem besedila, ki jih vsak večer izražam, preden grem na viski s kokakolo. Ključno pa se mu je zdelo tudi vprašanje, ki si ga zastavi eden od likov: "Kako pravzaprav živim svoje življenje?"

Predstava se začne z napovedjo, da bodo gledalci prisluhnili desetim "komadom" z albuma Kisik. Vsakega od "komadov" uvede biblijski citat. Prevajalec besedila Miha Javornik je povedal, da Viripajev v desetih prizorih po vrsti degradira božje zapovedi. Besedilu iz leta 2002 so očitali blasfemičnost in je bilo ponekod v Rusiji še nedavno prepovedano.

Javornik je opozoril, da je pri tej igri zelo zanimiva organizacija besedila, saj se sintaktična semantika božjih zapovedi spreminja v rap. Ta slog naj bi bila tudi avtorjeva direktna sugestija za uprizoritev besedila. Ekart se je strinjal, da besedilo sicer ponuja določene možnosti za interpretacijo, na primer kot muzikal ali s plesnimi vložki, a se je sam zavestno odločil za čisto direktno, surovo, radikalno možnost uprizoritve, na način, da sam tekst vzpostavi strukturo glasbenega albuma.

Viripajev (1974) sodi v skupino avantgardnih ustvarjalcev ruskega gledališča. Vezan je bil na gibanje okrog posestva Ljubimovke, ki je pripadalo očetu Stanislavskega. Nadobudni dramatiki, ki so se tam zbirali, so se lotevali družbeno angažiranih tem in med drugim obravnavali jezo, stisko in tesnobo sodobnega človeka, je povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor.

Premiera predstave bo v soboto, 24. septembra, ob 20. uri v Studiu MGL. Dramaturgijo predstave podpisuje Eva Mahkovic, scenografijo je zasnoval Branko Hojnik, kostumografijo pa Elena Fajt. Besedilo je lektorirala Maja Cerar, za oblikovanje svetlobe pa bo poskrbel Boštjan Kos.

Za predstavo je duo Silence napisal zgolj eno pesem, ki jo bodo slišali le gledalci predstave, ne pa igralca. O delu na predstavi se je po Ekartovem mnenju najbolje izrazil Gruden na eni od vaj. Na vprašanje, kaj delajo, je odgovoril, da "delajo glasbo, ki je ni".