V srži besedila, postavljenega v Velenje, okolje blokovskih naselij in srednjega razreda, so družinski odnosi, sodbe, preden je krivda dokazana, laži, medijski linč, sploh v manjših skupnostih v Sloveniji, rasna, verska in spolna nestrpnost, zasvojenost, travme, ki zaznamujejo osebnost, koruptivnost in vprašanje odgovornosti. Avtorica besedila na včerajšnji novinarski konferenci zgodbe, ki jo je ustvarjala več kot leto dni, ni želela razkriti, povedala pa je, da bo mala scena MGL priča situaciji, ki se je zgodila pred 15 leti, njene posledice pa se raziskujejo še danes. Zgodba deloma temelji na resničnih dogodkih.

Z režiserko Nino Šorak, ki je bila po besedah direktorice in umetniške vodje Barbara Hieng Samobor tudi pobudnica za uvedbo gledališke kriminalne nadaljevanke v MGL, si je Barbara Zemljič, ki prihaja iz filmskega sveta, zamislila, da bi bila Praznina spomina prikazana čimbolj filmsko oziroma televizijsko, ne da bi jih pri tem omejeval odrski prostor. Montaža in menjava kostumov sicer za razliko od filmskega ali TV formata zahtevata svoj čas, vendar je prepričana, da jim je uspelo.

Po režiserkinih besedah jo je pri postavitvi nadaljevanke zanimalo prav slednje: kako ta žanr prestaviti na oder, na kakšen način pri tem graditi napetosti ter kako izpostaviti trenutke, ki so nujni za samo zgodbo. Pri tem so si pomagali z videom, ki ga je podpisala Pila Rusjan, ter scenografijo, delom Lenke Đorojević, ter nekaterimi rekviziti, kot so žaluzije, ki so postali tudi projekcijska površina. Video ima pri tem, kot je povedala njegova avtorica, vlogo ozadja, ki riše prostor, vlogo tistega, kar ni na odru, ter vlogo poudarkov na zgodbi, kot so različni detajli.

Pri gradnji likov sta si avtorica in režiserka pomagali tudi z zunanjimi sodelavci in njihovimi izkušnjami, med drugim s kriminalisti, forenziki, odvetniki in zaposlenimi na Dobu. Kot je dodala dramaturginja Urša Adamič, Praznina spomina na odru gradi svet v malem, gre za pripovedovanje zgodbe skozi identifikacijo z liki, vstop vanje pa omogoča video.

Glasbo je napisal Laren Polič Zdravič, za velenjski govor, uporabljen v nadaljevanki, sta igralcem svetovala Špela Kožar in Jaka Lah, za končno različico jezika pa je poskrbel lektor Martin Vrtačnik. Kostume je oblikovala Tina Pavlović, svetlobo Andrej Koležnik in Boštjan Kos.

Po oceni Barbare Hieng Samobor je zgodba "zelo slovenska v ne dobrem pomenu te oznake", tudi žalostna, zaplet pa prepoznaven, saj se takšne usode dejansko dogajajo. Vsem vlogam pripisuje približno enako težo, razen dveh kriminalistov, ki ju bosta odigrala Primož Pirnat in Maruša Majer kot gostja, so liki tudi družinsko povezani. V ospredju sta sicer Lotos Vincenc Šparovec kot tisti, okrog katerega se zgodba spleta, in njegova mati v podobi Jette Ostan Vejrup. Kot se je pošalil Šparovec, se mu je zdelo, kot da pripravljajo Shakespearove tragedijo Romea in Julijo, le da v Velenju.

Igralske ekipe, v kateri so še Jožef Ropoša, Gaber K. Trseglav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat in Mojca Funkl, nadaljevanka ni pustila ravnodušne, zato menijo, da bo enako z gledalci, ki si bodo premiere posamičnih epizod lahko ogledali 29. marca ter 5., 12. in 19. aprila. Slavnostna premiera bo 20. in 21. aprila.