Klasično filologinjo, prevajalko in dramatičarko Jero Ivanc je k sodelovanju povabila direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. Ivanc je bila vesela, da je v roke dobila komedijo iz leta 1532, "ki se ne pretvarja, da je kaj drugega".

Nato se je skupaj z režiserjem - bratom dvojčkom - odločila, da bo to komedija za majhno število igralcev. Od igre, ki je v 16. stoletju trajala kar štiri ure, je ohranila osnoven zaplet, zgodbo pa razdelila na tri dejanja in znotraj teh poiskala prizore, ki so najbolj smešni. Prvotna komedija je imela 36 prizorov, nova postavitev jih ima 18, od katerih jih je nekaj povsem novih. Večina likov je ostala istih, poskrbeti pa so morali, da imajo igralci dovolj časa, da se med prizori preoblečejo, da prizori neprekinjeno ponujajo zgodbo in da so čim bolj smešni, je pojasnila.

Po režiserjevem mnenju današnji gledalec skoraj nima več možnosti, da bi občudoval obrtno znanje igralcev, ki znajo, denimo, odigrati več likov. Prepričan je, da jim je uspelo renesančno komedijo prevesti v jezik, ki je zanimiv tudi za današnjega gledalca. Ob tem jim pomaga živa glasba, ki jo podpisuje Davor Herceg. Osem songov pripomore k vzdušju predstave, ki spominja na kabarejsko, je dodal režiser.

Igralec Gašper Tič, ki je sodeloval tudi pri dramaturgiji - med drugim je prispeval zaključne verze - in režiji, je na novinarski konferenci dejal, da ga je besedilo že ob prvem branju nasmejalo.

Po njegovih besedah je danes zelo malo dobrih, kakovostnih komedij. Komercialnih je precej, a te, kot je poudaril, niso nujno povezane s kvaliteto. Tu pa je še "trend, ki ga postavi 20 do 30 samooklicanih gledaliških strokovnjakov," je dejal. Po njegovih besedah trenutno gledališče ne mara komedije, ampak v ospredje postavlja t.i. art, kar je po njegovem mnenju lahko le "intelektualni blef", ki bo čez nekaj časa "na 2500 let starem deblu gledališča ostal le suha veja". Naloga gledališča je že od nekdaj, da je gledljivo, je poudaril.

Poleg Tiča v komediji igrajo še Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič, Jurij Drevenšek, Nika Rozman in Domen Valič. Za sceno sta poskrbela Ivanc in Milan Percan, kostumograf je Leo Kulaš, koreograf Domen Valič. Kot pianisti se v alternacijah izmenjujejo Jan Sever, Marko Petrušič in Herceg.

Zgodba komedije se vrti okrog mlade Leile, hčere Virginia Bellenzinija, ki, preoblečena v paža Fabia, nastopi službo pri Flaminiu iz Modene. Za ta korak se odloči, ko je bila po njuni kratki ljubezni primorana za leto dni zapustiti mesto, Flaminio pa se je v tem času ogrel za Isabello, hčer bogatega Gherarda. Leila sklene opravljati naloge služabnika in je primorana prenašati gospodarjeva ljubezenska sporočila svoji tekmici. Vse skupaj se zaplete, saj se Isabella, namesto da bi se vnela za Flaminia, zaljubi v paža Fabia, torej v Leilo. Vse se še dodatno zaplete, a tudi razplete, ko se v mestu pojavi že dolgo pogrešani Leilin brat dvojček, za katerega nihče ni verjel, da je še živ.