Samorastniki so umeščeni v slovenski prostor, v njih odseva "naša mentaliteta in naša patologija", Bergmanova zgodba pa je umeščena v kalvinistični okoliš, je na včerajšnji novinarski konferenci povedala Hieng Samobor, ki je izpostavila še eno podobnost predstav - režijski koncept. Oba režiserja sta se odločila za metodo avtokomentiranja.

Samorastniki po besedah avtorice Prežihove priredbe in dramaturginje Simone Hamer prinašajo povsem sodobno, provokativno zgodbo, ki poleg prepovedane ljubezni odpira tudi vrsto drugih vsebinskih premis. Avtorico je med drugim zanimalo, če so samorastniki prišli do pravice, ki jim jo je za prihodnost obljubljala njihova mati. Po mnenju Hamer bi lahko delno pritrdilen odgovor našli v izoblikovanju danes prevladujočega srednjega sloja.

Režijo predstave je prevzela Eva Nina Lampič, ki si je želela na oder postaviti nekaj zares slovenskega. Dogajanje predstave je po njenih besedah postavljeno v stičišče štirih silnic - trme oziroma vztrajanja pri lastnem prav, nemoči upreti se avtoriteti, boja posameznika za svoje pravice in opazovanja brez aktivnega vpletanja v zgodbo.

Za glasbo predstave je poskrbel Boštjan Narat. Kot je dejal, glasba ni v ospredju predstave, saj je ta bolj izrazna na drugih ravneh. Sam je želel z glasbo podpreti nekaj močnih izjav, med njimi misel: "Ljudje nismo bili rojeni za tolikšno sovraštvo."

Znamenito Meto v predstavi igra Anja Drnovšek. Kot je dejala, jo je zanimalo, "kakšen stroj moraš biti, da zmoreš tolikšno poniževanje in mučenje". Pri spoznavanju lika je vse bolj ugotavljala, da je košček Mete v vseh Slovenkah.

V vlogi Ožbeja, po besedah Hieng Samobor največjega slovenskega literarnega slabiča, bo nastopil Jernej Gašperin, ki Ožbeja razume kot zelo sodoben lik. Kot večino današnjih mladostnikov je tudi njega strah pred odločitvami in njihovimi posledicami. Čeprav se je cele dneve odločal med očetom, svojim domom in Meto, se nikoli ni zares odločil, je pojasnil.

Poleg Drnovšek in Gašperina v predstavi igrajo še Gašper Tič, Judita Zidar, Mirjam Korbar Žlajpah, Mojca Funkl, Janez Starina in Gregor Gruden. Scenograf je Dani Modrej, kostumograf Andrej Vrhovnik.


Pogovori na štiri oči / Foto: Marjan Mutić
Pogovori na štiri oči so zadnji del Bergmanove avtobiografske trilogije, v kateri poda še zadnji obračun s svojo družino. Protagonistka predstave Ana pooseblja njegovo mater. Ta se po 12 letih zakona s pastorjem Henrikom znajde pred dejstvom, da ga ne ljubi več. Zaplete se v razmerje z mlajšim moškim, vseskozi pa se zaupa pastorju Jakobu.

Kot je povedal srbski režiser Nikita Milivojević, roman predstavi fiktivno zgodbo avtorjevih staršev, ki jo je Bergman sestavil iz njunih fotografij. Eno od osrednjih vprašanj v delu je status resnice. Režiserju je pri delu pomagala Amalia Bennett. Bergmanovo delo je prevedla Alja Predan, odrsko priredbo romana pa podpisuje Nikita Milivojević.

Dramaturginja predstave Zala Dobovšek je izpostavila avtorjev precizen čut za žensko psihologijo in rigiden religiozen svet, v katerega je postavil roman.

V glavnih vlogah nastopata Jana Zupančič in Sebastian Cavazza, ob njiju pa še Robert Korošec k. g., Milan Štefe, Jette Ostan Vejrup in Stannia Boninsegna.